TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1./ Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"Ugotovi se, da je darilna pogodba, sklenjena dne 17.3.1992 med prvo in drugo toženo stranko za stanovanje št. 3/I v velikosti 62,40 m2, nična.

Ugotovi se , da je prva tožena stranka L. K. pravi prodajalec stanovanja št. 3/I po kupoprodajni pogodbi z dne 18.3.1992, sklenjeni z M. Ž. kot kupcem."

2./ Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 186.290,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1995 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V konkretnem primeru je edina nedovoljena posledica ravnanja tožencev, da ni bil plačan davek. To posledico je treba odpraviti na upravnopravnem področju. Sankcija ničnosti pri darilni pogodbi in eventuelno tudi pri prodajni pogodbi (če bi bila tudi ta navidezna) ne zagotavlja odprave škodljive posledice. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da glede na vse navedene okoliščine ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe iz razlogov po 52. in 53.čl. ZOR z vsemi posledicami, ki jih ima za stranke in tretje osebe. Zahtevek, kdo je pravi prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 18.3.1992, ni utemeljen že iz razloga, ker pomeni poseg v pogodbeno razmerje, katerega udeleženec ni stranka v tem postopku.