TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija M. K. zoper sodbo in sklep (1. in 2. odstavek izreka) se zavrže.

Revizija ml. K. K. in C. C. proti sklepu (2. odstavek izreka) se zavrže, proti sodbi (1. odstavek izreka izpodbijane odločbe) pa zavrne.

Zaradi kršitve osebnostnih (nepremoženjskih) pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (primerjaj Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1990, stran 225). Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej v nobenem primeru ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin. Ni namreč relevantno vsakršno duševno trpljenje, pač pa le tisto, ki izvira iz zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali pravice osebnosti ter smrti ali posebno hude invalidnosti bližnjega (200. in 201. člena ZOR).

Odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, temelji na določbi prvega odstavka 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Pravkar navedena ustavna norma pove, da država odgovarja za škodo, ki jo povzroči njen organ takrat, ko deluje kot oblast. Če te norme ne bi bilo, odgovornosti države za oblastveno ravnanje njenih organov ne bi bilo. Toda čeprav je določba 26. člena URS umeščena v oddelek o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, tja umeščene določbe pa se uporabljajo neposredno, jo je treba uporabljati v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava.