TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom.

 

Višje sodišče opozarja, da obvezne sestavine izreka oprostilne sodbe določata 3. in 4. odstavek 364. člena ZKP, ki pa ne vsebujeta zahteve, da mora biti v izreku naveden tudi zakonski razlog za oprostitev iz 358. člena ZKP. Ta razlog se navaja po ustaljeni sodni praksi, vendar ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, če je sodišče v izreku obtoženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, v obrazložitvi pa je navedlo razloge, ki kažejo na oprostitev po 1. točki citirane določbe. Zatrjevana kršitev je namreč podana samo, če se nasprotje med izrekom in obrazložitvijo nanaša na neko pravno relevantno dejstvo, tu pa gre za neskladje v navajanju pravnega predpisa.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 300. člena KZ sankcionira kršitev prepovedi ravnanja z namenom ustvarjanja stanja neenakopravnosti med narodi, rasami ali pripadniki določene vere. Prvostopno sodišče se je pri razlagi navedene določbe KZ ukvarjalo s primerjavo statusa romske skupnosti v Sloveniji s statusom in varstvom, ki ga Ustava RS daje avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, vendar je glede na zakonski opis dejanja dovolj, da storilec z razpihovanjem povečuje pripravljenost pripadnikov katerihkoli narodov, da se med seboj spopadejo ali povzročajo neprijetnosti.

Tako glede na prizadevanje samih Romov za sodelovanje pri političnem odločanju ter odzive mednarodnih in domačih institucij višje sodišče ocenjuje, da se romska skupnost v subjektivnih in delno objektivnih elementih ujema s kriteriji za narod, zato je izpolnjen zakonski znak razpihovanja narodnostnega sovraštva, če je dejanje storjeno zoper romsko skupnost.

Po 1. odstavku 300. člena KZ so dejanja, s katerimi se povzroča ali povečuje sovražnost pripadnikov slovenskega naroda zoper Rome, enako prepovedana in kazensko sankcionirana kot dejanja, ki so usmerjena zoper pripadnike drugih narodov, saj vsebujeta oba primera enak interesni in vrednostni temelj. Le-ta je izražen v 1. odstavku 63. člena Ustave RS, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodnostni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Z navedeno določbo se ščitijo temeljne vrednote družbe, kot so ustavne vrednote enakost, človeškega dostojanstva in demokratične ter pravne države, zato v njej ni mogoče zaslediti razlikovanja med posameznimi osebnimi okoliščinami, ki se lahko pojavljajo kot podlaga za diskriminacijo.

Pred sprejemom zakona (ZRomS-1) je romska skupnost uživala posebno varstvo. Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji je že pred sprejemom ZRomS-1 urejalo dvanajst zakonov (Zakon o lokalni samoupravi, Zakon o lokalnih volitvah, Zakon o evidenci volilne pravice, Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo...). Sam ZRomS-1 pa je le krovni zakon, ki vsebuje splošno dikcijo (programske norme, pristojnosti državnih organov in organov lokalnih skupnosti, organiziranost posebnih interesnih teles), in posega v vsebinsko opredeljevanje posebnih pravic, ki jih določajo posamezni področni zakoni.

Zakonski znak razpihovanja narodnostnega sovraštva je treba razumeti tako, da je ravno razlikovanje v narodnostni pripadnosti ("med nami in njimi") in z njim povezani predsodki nagib, ki vodi storilca, ko s svojimi dejanji povečuje pripravljenost za spopad. Tudi, če dejanje ni očitno naperjeno zoper vse pripadnike določene narodnosti in je delovanje storilca usmerjeno zoper ožjo skupino ljudi, je ključno vprašanje, kako pomembna je bila za sprožitev konflikta vključenost napadenih v določeno drugo skupnost.