TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za novo končno odločbo.

Določenost tožbenega zahtevka je treba ločiti od njegove dokazanosti.

Informativen oziroma poizvedovalen dokazni predlog je bil po oceni revizijskega sodišča glede na okoliščine primera utemeljen, saj tožeča stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja.

Tožeča stranka do ugotovitev postavljenega izvedenca dejansko ni mogla »vedeti, s katero dokumentacijo razpolaga toženec in katero bo za izdelavo izvedeniškega mnenja potreboval izvedenec«, niti »da se bodo [njeni] dokazi izkazali za relevantne«. Gre za dokaze (oziroma podatke), ki se nanašajo na obdobje izvrševanja Pogodbe in ki kot taki niso bili pravno pomembni, dokler se (po ugotovitvah izvedenca) ni izkazalo, da tožena stranka ne razpolaga z ustrezno dokumentacijo za čas po enostranski prekinitvi Pogodbe z njene strani.

Tožeča stranka je dokaz z izvedencem predlagala kot glavni dokaz. Za primer, da ta dokaz ne bi uspel, pa je napovedala druge dokaze. Tako je potem, ko glavni dokaz dejansko ni uspel, kar je (tudi) po oceni revizijskega sodišča predstavljalo »obrat v procesu, ki ga ni bilo mogoče predvideti«, za dokaz iste teme dopustno predlagala druge dokaze. Sistem prekluzij (za razliko od sistema eventualne maksime) namreč stranke (v obravnavanem primeru tožeče) ne sili, da v vsakem primeru že takoj ponudi vse dokaze, ki bi eventualno lahko prišli v poštev, temveč šele, ko postanejo relevantni.