TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, kki se nanaša na glavnico 38.564,70 EUR in stroške postopka (izvršilnega in pravdnega) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem (glede zakonskih zamudnih obresti) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ker Codice Civile v nobenem izmed členov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niti s kakšno drugo določbo ne določa (krajšega) roka za zastaranje terjatev iz naslova pogodbenih razmerij med gospodarskimi subjekti, je pravilno stališče pritožbe, da po italijanskem pravu v takšnem primeru velja (splošni) 10-letni zastaralni rok.

Tožnica do zakonskih zamudnih obresti po ZPOMZO in ZPOMZO-1 po lastnih trditvah ni upravičena. Sama namreč trdi, da je treba zahtevek presojati po italijanskem pravu, kar pomeni, da ji gredo le obresti v višini in obliki, kot jih predpisuje italijansko pravo, zato je njen zahtevek v tem delu nesklepčen.