TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v obrestnem delu 3. točke izreka zavrne, kolikor v obdobju od 5. 5. 1998 do plačila presega zakonske zamudne obresti po italijanskem pravu.

2. V ostalem delu se revizija zavrne.

3. Revidentka sama krije stroške revizije.

Relevantno obligacijsko pravo sicer ne daje opore za oblikovalno upravičenje tožeče stranke, da terjatev v italijanskih lirah pred vložitvijo tožbe spremeni v terjatev, izraženo v tolarjih. Vendar v tej zadevi ni bistveno odgovoriti, ali lahko imetnik denarne terjatve ob neplačilu dolžnika s tožbo zahteva plačilo v katerikoli valuti, kajti v konkretnem primeru gre za to, da je tožeča stranka zahtevala prav plačilo v tolarjih (v valuti tožene stranke in sodečega sodišča). Pravica tožeče stranke, da je terjatev v italijanskih lirah v tem sporu uveljavljala s tožbenim zahtevkom, izraženim v tolarjih, izhaja iz (tedanje) monetarne suverenosti Republike Slovenije.

Slovenski monetarni predpisi sicer niso zahtevali, da bi se bila lahko tožena stranka nasproti tožeči stranki zavezala ali ji izpolnila le v tolarjih. Zato bi bila tožeča stranka svojo terjatev lahko uveljavljala v tuji valuti. Imetnik pristne valutne terjatve je vendarle lahko s tožbenim zahtevkom to svojo terjatev uveljavljal tudi v njeni tolarski protivrednosti. Vztrajanje pri plačilu v tuji valuti, s tem pa odrekanje pravice upniku pristne valutne terjatve, da zahteva plačilo v tolarjih pred slovenskim sodiščem, bi namreč nedopustno zanikalo status tolarja kot tedanjega zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji.