TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji tožeče in tožene stranke proti sodbi se zavrneta kot neutemeljeni. Revizija tožeče stranki proti sklepu o stroških se zavrže. Stroške revizijskega postopka krijeta pravdni stranki sami.

Zakon daje le splošna navodila za določanje odškodnine, ki preprečujejo arbitriranje sodišč. Uporaba pravnega standarda pravične odškodnine poteka v treh fazah, med katerimi se v prvi fazi ugotavlja obseg škode, v drugi fazi se opravi širša individualizacija, s katero se določi razpon, ki ga je treba upoštevati za primere te vrste (objektivizacija), v tretji fazi pa se opravi individualizacija, to je prilagoditev dejanskemu stanu konkretnega oškodovanca. Tako se izkaže, da pri določanju pravične odškodnine kot satisfakcije za pretrpljene telesne bolečine ali duševne bolečine ali strah ne gre niti za arbitriranje, niti za tarifiranje. Toda revizija tožeče stranke ne upošteva, da je treba v drugi fazi določanja odškodnine primerjati le tiste dejanske stane, v katerih gre za enake dejanske okoliščine. Zato ni mogoče neposredno primerjati tožnikovega trpljenja s trpljenjem ljudi, ki so bili zaprti kmalu po drugi svetovni vojni, ki so jih fizično in psihično mučili in ki so prestajali zaporno kazen na Golem otoku ali drugje, ob težkem fizičnem delu. Prav tako ni mogoče primerjati tožnikovega položaja z dejanskimi stani v tistih zadevah, v katerih so bili priprti vodilni delavci, ki so utrpeli hude posege v njihovo čast in ugled, ker so mediji pisali o njihovem "grabežu in malverzacijah", pri čemer so nekaterim med odvzemom prostosti onemogočili tudi nujne stike z zdravniki, drugi pa so morali po vrnitvi na prostost opravljati delo na mnogo nižjih delovnih mestih.