TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni, tako da se v celoti glasi:

„1. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v višini 16.153,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

zneska 14.301,94 EUR od 7. 1. 2006 dalje do plačila,

zneska 1.260,60 EUR od 23. 2. 2007 dalje do plačila in od

zneska 590,83 EUR od 24. 8. 2007 dalje do plačila,

v roku 15 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za znesek 24.746,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

2. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 6.259,50 EUR za čas od 7. 1. 2006 do 2. 2. 2007, v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti stroške tega postopka v višini 548,47 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo”.

V preostalem se pritožbi tožeče stranke in v celoti pritožbi toženih strank zavrnejo in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 29,50 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, določenega v tej točki izreka, do plačila; svoje stroške pritožbenega postopka pa toženi stranki krijeta sami. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker se je na poti do svojega delovnega mesta spotaknila ob računalniški kabel, tožena stranka ne odgovarja objektivno (računalniški kabel sam po sebi ni nevarna stvar), ampak krivdno, ker tožnici ni zagotovila varnega prehoda oziroma ker ni poskrbela, da bi bila kabel postavljen, tako da ne bi prišlo do spotikanja.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se ne upošteva, da je pri tožnici prišlo do poškodbe rame tudi zaradi že degenerativno spremenjenih tetiv mišice, ki niso posledica padca. Opisane predhodne degenerativne spremembe bi predstavljale pravno relevanten vzrok za škodo, le če bi zaradi njih tožnica že pred škodnim dogodkom trpela duševne bolečine.