TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. (prej V.) za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.K. (prej V.) se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Kadar se obdolženec zagovarja z aktivno obrambo, namreč kadar zatrjuje alibi, silobran, skrajno silo, zmoto, neprištevnost, pretrganje vzročne zveze in podobno, mora z ustreznimi podatki in dokazi izkazati zadostno verjetnost, da obstajajo zatrjevane okoliščine, ki izključujejo obstoj kaznivega dejanja, krivdo obdolženca zanj ali nekaznivost, če želi uspeti s tako obrambo. To je v skladu z načelom, da je dokazno breme na tisti stranki, ki zatrjuje določene okoliščine ali dejstva.

Zgolj s tem, da je sodišče izvedlo dokaze, ki jih je predlagala obramba v potrditev zatrjevanega alibija, ugotovilo pa, da z njimi ni bil ustvarjen dvom o tem, ali je bil obsojenec na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo storjeno, sodišče ni ugotavljalo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in da je kriv zanj. To je ugotavljalo na podlagi drugih dokazov. Načelo o domnevi nedolžnosti po 3. členu ZKP (in 27. členu URS) zato ni bilo kršeno.