TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

ZGO-1 je že ob uveljavitvi l. 2002 določil, da se preneha z določanjem funkcionalnih zemljišč z odločbo na podlagi 46. člena ZUN (215. člen) ter določil postopek za določitev gradbenih parcel obstoječim objektom z odločbo (216. člen), vendar pa je z novelo ZGO-1B, ki se uporablja od 15. 4. 2008, nato določil (127. člen), da se preneha z izdajo odločb o gradbenih parcelah po določbah 216. člena ZGO-1 ter določil, da se kot gradbena parcela z dnem začetka uporabe tega zakona šteje zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih stoji oziroma je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

S temi dejanji pravni položaj tožeče stranke ni bil poslabšan, saj so se objekti nahajali na zemljiščih že pred uveljavitvijo ZDen ter so ovire za vračilo le-teh po določbah ZDen obstajale že tedaj (npr. zgolj postavitev žične ograde ni vplivala na status zemljišča). Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta, ki ga je po uveljavitvi ZDen vzpostavil Stvarnopravni zakonik, pa se je v upravno sodni praksi tudi uveljavilo stališče, da v denacionalizacijskem postopku ni pravno pomembno, ali je objekt zgrajen s predpisanimi dovoljenji ali ne in kdaj je bil zgrajen, pred ali po ZDen. Če je na podržavljenem zemljišču zgrajen trajen objekt, ki ni v lasti upravičenca, je to po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen ovira za vrnitev zemljišča v naravi.

Upravni organ zahtevo za denacionalizacijo, v kateri sta kumulirana dva zahtevka (eventualna kumulacija), rešuje tako, da glede na zakonsko načelo o primarnosti vračanja v naravi najprej preizkusi okoliščine za tako obliko denacionalizacje, in če ugotovi, da so podane ovire za vrnitev v naravi, odloči o denacionalizaciji v obliki odškodnine.