TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se ob le delni ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijana sodba sodišča druge stopnje pod točko 1 tako spremeni, da se spremenjena sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu glasi:

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2,618.589,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.300,00 SIT od 1.3.1992 dalje, od zneska 96.219,50 SIT od 1.12.1992 dalje, od zneska 6.469,80 SIT od 1.3.1993 dalje, od zneska 2,500.000,00 SIT pa od 12.4.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Ob sicer še delno odprtem (zaradi delne razveljavitve) problemu višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti je tožničino zmanjšano življenjsko zmožnost ocenjevalo predvsem s stališča, da je kljub posledicam škodnega dogodka zaposlena poln delovni čas in da vsa prikrajšanja, ki jih ugotavlja izvedenec (ni zmožna za dela, kjer je potrebno hitro obračanje in pripogibanje vratne hrbtenice ter za dela, kjer je potrebno dvigovati več kot 10 kg težka bremena) ne povzročajo "takšnih duševnih bolečin, ki bi opravičevale odškodnino v znesku nad 1,000.000,00 SIT". Taka pravna presoja pa ne upošteva v celoti ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem objektivnih podatkov o relativni tožničini mladosti in ugotovitev izvedenca s stališča, ki zmanjšanje tožničinih življenjskih zmožnosti ocenjuje s precejšnjim odstotkom. Zato je potrebno za ta primer relativizirati izhodišče izpodbijane sodbe, da bi zahtevana odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT "porušila razmerje glede na zneske, ki pripadajo res težkim poškodovancem". Končno pa na pritožbeni stopnji znižana odškodnina ne odslikava pravega razmerja glede na dosojeno in še deloma odprto odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi glede na že opisano načelo, da se morajo zaradi uporabe določb 200. in 203. člena ZOR doseči približno enaka merila pri dosoji višine odškodnin za nepremoženjsko škodo v celoti in po posameznih postavkah, je na prvi stopnji dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT primerna in od sodne prakse ne odstopa.