TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu razveljavi glede plačila 11.398.000,00 SIT (to je glede zahtevka za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter glede zahtevka za premoženjsko škodo zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem) ter glede odločitve o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo vzročno zvezo med ugotovljenimi oz. s strani izvedenca diagnosticiranimi poškodbami tožeče stranke in njenimi sedanjimi težavami. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dogodkom (padec) in nastalo škodo. V skladu z določbo 173. člena ZOR se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari, če ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari. Tožena stranka bi torej morala (tudi glede škode po 15.7.1996) dokazati, da je le-ta nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanke ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (določilo drugega odstavka 177. člena ZOR). Le v primeru, da bi tožena stranka dokazala, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 177. člena ZOR bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dejstvo, da izvedenec ne more ugotoviti natančnega medicinskega vzroka za vse (sicer objektivno ugotovljene) oškodovankine težave pa nikakor ne more iti v breme tožeče stranke. Bistveno je le ali obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom (zdrs in padec na koleno) ter škodo.