TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba prve stopnje v 1. in 3.

točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi preostali del tožbenega

zahtevka, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.260.000,00 SIT z

zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 17.9.2003 v višini zakonsko

predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

18.9.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih

obresti, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje

potrdi v sedanjem zavrnilem delu, to je v 2. točki izreka.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v

znesku 20.120,00 SIT v 15 dneh.

 

Sodišče pri odločanju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise.

Da je Odlok o zimski službi na območju Ljubljanskih občin, na katerem

tožeča stranka utemeljuje odgovornost tožene stranke in s tem svoj

celoten odškodninski zahtevek, nezakonit, je tožena stranka

zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa je

sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom napačno zaključilo, da so

njene navedbe prepozne v smislu 286. člena ZPP. Prekluzija po 286.

členu ZPP se ne nanaša na pravna naziranja stranke temveč na

navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Na pravilno uporabo

materialnega prava (pri čemer lahko upošteva tudi pojasnila pravdnih

strank) pazi sodišče samo, in to v vseh fazah postopka, ne le pri

sojenju na prvi stopnji (prim. 3. odstavek 180. člena, 2. odstavek

350. člena in 371. člen ZPP).

Na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri

opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon. Enako

določa tudi 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. To pa pomeni, da

sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo ali

zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak uporabi

neposredno zakon. Odlok med drugim določa, da so dolžni lastniki

zgradb pred svojo zgradbo odstranjevati sneg in led s pločnikov,

dostopnih javnih poti ter posipati pločnike in dostopne poti ob

poledici in sicer tudi, če pločniki ne potekajo neposredno ob

objektu. Ustavno sodišče RS je glede takšnih določb predpisov

lokalnih skupnosti v dveh primerih že presodilo, da so v neskladju z

določbo 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah in jih je

razveljavilo. Pri tem je upoštevalo, da imajo pločniki po Zakonu o

javnih cestah status javne površine. Po 5. točki 1. odstavka 26.

člena Zakona o varstvu okolja spada čiščenje javnih površin med

obvezne lokalne javne službe, ki jih je dolžna samostojno, neposredno

in obvezno zagotavljati občina v eni od oblik, ki so določene v ZGJS,

in ne more izvajanje dejavnosti, ki je javna služba, prisilno

prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob

pločnikih.