TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Reviziji se delno ugodi in se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zviša na 2.500.000 SIT, tako da se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita in mora tožena stranka po prvem odstavku izreka v sodbi sodišča prve stopnje plačati tožeči stranki skupaj 4.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1999 do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2. V preostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne.

3. Odločitev o stroških pritožbe v odločbi sodišča druge stopnje se spremeni, tako da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 7.038 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2001 do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 6.120 SIT stroškov za revizijo, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Ker sta sodišči ugotovili, da tožnik med vožnjo v avtomobilu ni bil pripet z varnostnim pasom in se je poškodoval predvsem zato, ker je pri nezgodi padel iz vozila, bi morali razmejiti posledice. Toda ker v konkretnem primeru, kljub izvedenim dokazom, ni mogoče točno ugotoviti, kakšne so posledice tožnikove opustitve, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili drugi odstavek 192. člena ZOR in 216. člen ZPP, ko sta jih ocenili na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin po svojem preudarku. Ocenjeni delež tožnikovega soprispevka 20 odstotkov je primeren glede na to, da sta sodišči ugotovili veliko verjetnost, da se je tožnik tako hudo poškodoval, ker je pri nezgodi padel iz avtomobila. Določeni delež tožnikovega prispevka je usklajen tudi s podobnimi primeri v sodni praksi, ki upošteva takšne opustitve kot 20 odstotni soprispevek, v bolj evidentnih primerih pa ga vrednoti celo s 30 odstotki.

V konkretnem primeru je tožnik utrpel več hudih poškodb, ki spadajo v tretjo skupino po Fisherjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin, zato je treba njegovo odškodnino primerjati s hujšimi primeri v tej skupini.