TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Po določilih 172. člena ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Če oškodovanec s svojim ravnanjem drugemu dovoli, da ta nekaj stori, po določilih 163. člena ZOR ne more zahtevati od njega povrnitve škode. ZOR v 154. členu določa, da je med splošnimi podlagami za odgovornost tudi vzročna zveza med ravnanjem določene osebe ter nastankom škode. Pri odločanju o tem, ali vzročna zveza v konkretnem primeru obstaja ali ne, je pomembno ugotavljati ali bi do škode lahko prišlo tudi brez ravnanja osebe, kateri se očita povzročitev škode (naravna vzročnost), ali je škodo povzročilo več vzrokov (kumulativna vzročnost), in katere so ključne okoliščine, ki v dani situaciji lahko privedejo do nastanka škode (adekvatna vzročnost). Tudi pravne norme lahko določijo, katere okoliščine štejejo za vzrok nastanka škode (pravna vzročnost).

Vzročna zveza je pretrgana, če med ravnanje osebe ter škodo poseže samostojen in neodvisen dogodek.

Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moral revident v sodnem postopku do pravnomočnosti odločitve o njegovem odškodninskem zahtevku dokazati, da so organi tožene stranke neposredno povzročili razmere, ki so bile za revidenta takšne, da sploh ni mogel ravnati drugače, kot da je ravnal tako, da je imelo njegovo ravnanje objektivne znake disciplinske kršitve. Tega dejstva pa revident v postopku pred sodiščem ni uspel dokazati. Sodišči prve in druge stopnje sta iz omenjenih razlogov pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavzeli stališče, da med ravnanjem organov tožene stranke ter prikrajšanji revidenta ni vzročne zveze, ker je pretrgana. Tako v tej zadevi niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke, zato je sodišče revizijo tožnika zavrnilo.