TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Tretje tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Družbeno pravobranilstvo RS je s tožbo zahtevalo, da sta drugo in tretje tožena stranka dolžni pvotoženi stranki nerazdelno plačati 4.409.391,00 SIT s pripadki. Iz tožbene naracije izhaja, da naj bi bila tretje toženka odškodninsko odgovorna za zmanjšanje družbenega premoženja prvotoženke, ker kot špediter carinski upravi ni dala pravih podatkov za odmero carinskih dajatev, drugotoženka pa naj bi bila neupravičeno obogatena, ker je v posledici nižjih carinskih stroškov plačala manj, kot bi za nakup avtomobilov morala.

Že iz navedenega izhaja, da ni šlo za posla, ki bi bila sklenjena v zvezi z lastninskim preoblikovanjem.

Družbeni pravobranilec je torej s tožbenim zahtevkom posegel v razmerje med subjektom, pri katerem naj bi v postopku lastninskega preoblikovanja prišlo do zmanjšanja družbenega premoženja (glej 1. odst. 48. člena ZLPP in revizijsko poročilo z dne 4.5.1998 - priloga A2) s tretjima osebama. A priori bi šlo za upravičenje na podlagi 2. odst. 50. člena ZLPP in 2. odst. 8. člena ZDRUP, vendar pod pogojem, da bi tak zahtevek imel družbeni pravobranilec, torej varuh družbene lastnine, že pred uveljavitvijo ZLPP. Imel bi ga pa le, če bi šlo v pogodbenih razmerjih toženk za takšne anomalije ali napake volje, zaradi katerih bi bil posel v celoti ali deloma ničen.

Nad prvotoženo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 79/98 dne 23.11.1998 začel stečajni postopek. Od tedaj dalje tožeča stranka nima več interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka, s katerim zasleduje obseg družbenega premoženja prvotoženke, ki bo predmet lastninjenja po ZLPP. Namenu zakona, da se dokončno odpravi družbena lastnina, ki bo dobila znane lastnike pravilnega obsega družbenega premoženja v postopku lastninskega preoblikovanja, zaradi stečaja nad prvotoženo stranko ni mogoče zadostiti s predmetnim tožbenim zahtevkom.

ZLPP se po 6. alinei 2. člena ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku, določba 50.a člena pa se nanaša le na vprašanje dopustnosti revizijskih postopkov, ki pa nato nimajo refleksije v zahtevkih družbenega pravobranilca, pač pa v eventuelnih kazenskih ali odškodninskih postopkih zoper odgovorne osebe v revidirani pravni osebi.