TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba četrtega in petega toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II.2 točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v tem delu zavrne.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka in četrti ter peti toženec krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Ker so bila zemljišča v državni lasti, na stavbah pa je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico, tudi ni več veljalo temeljno načelo stvarnega prava superficies solo cedit (načelo povezanosti zemljišča in objekta), po katerem so nepremičnine zgolj zemljišča, vse, kar je na, nad ali pod nepremičnino, pa je sestavina nepremičnine. Po povojnih predpisih sta bila zemljišče in stavba vsak zase nepremičnina in se je v zemljiški knjigi za stavbo odprl poseben zemljiškoknjižni vložek. V Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami je bilo uzakonjeno pravilo, da je zemljišče sledilo usodi stavbe. Na podlagi te določbe je pravilen sklep, da je, če je pravna prednica tožeče stranke, ki je bila občina, na prvo toženko prenesla pravico uporabe na zidanem kiosku, nanjo prešla tudi pravica uporabe na zemljišču pod njim.

Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih ni bil konstitutivne narave, zaradi česar izostanek takega vpisa še ne pomeni, da upravičena stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določb ZLNDL. Res pa je, da je zato, ker je v zemljiški knjigi pravica uporabe na nepremičnini (sedaj že lastninska pravica) vknjižena na tožečo občino, peti toženec tisti, ki mora dokazati, da je ob uveljavitvi ZLNDL na nepremičnini imel pravico uporabe.