TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Sodišče mora, kadar je v drugem sodnem postopku verjetno izkazano, da ena od strank postopka ni procesno sposobna, na podlagi prve točke prvega odstavka 206. člena ZPP, praviloma prekiniti postopek in na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZNP-1 pristojnemu okrajnemu sodišču predlagati, naj po uradni dolžnosti začne postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Sedaj veljavni DZ v drugem odstavku 267. člena celo določa, da skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so podani pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo oziroma ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače.

Po 82. členu ZPP lahko sodišče stranki, če ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, izjemoma na predlog ene od strank postavi začasnega zastopnika. Vendar se mora sodišče zavedati, da s postavitvijo začasnega zastopnika stranki dejansko omeji pravico do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave), zato mora najprej opraviti strogi test sorazmernosti. Sodišče mora tako pretehtati, ali je glede na okoliščine obravnavanega primera zaradi varstva ustavne pravice ene stranke do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) utemeljeno poseči v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave) in kontradiktornosti (22. člen Ustave) druge stranke. Kadar sodišče po opravljenem strogem testu sorazmernosti ugotovi, da je postavitev začasnega zastopnika utemeljena, nato po četrtem odstavku 82. člena ZPP stranki postavi začasnega zastopnika med notarji, odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Med druge strokovno usposobljene osebe spadajo tudi pravne osebe, torej tudi CSD. Te osebe lahko odklonijo zastopanje le iz upravičenih razlogov. Sodišče pa mora temeljito pretehtati in tudi obrazložiti, zakaj je glede na okoliščine posameznega primera in naravo postopka, upoštevajoč nujnost kakovostnega varovanja pravic in koristi stranke, utemeljena postavitev določene (pravne) osebe za začasnega zastopnika.

Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga po 212. členu ZZZDR v sodnem postopku lahko postavi tudi sodišče in je to lahko tudi CSD, vendar mora sodišče izbiro opraviti glede na to, kaj je predmet zahtevanega sodnega varstva in kakšno strokovno znanje je potrebno za kakovostno zavarovanje pravic prizadete osebe in to tudi obrazložiti. V obravnavani zadevi Vrhovno državno tožilstvo ni izpostavilo vprašanja, ali so bili v obravnavani zadevi sploh izpolnjeni pogoji za postavitev skrbnika za posebni primer, niti, ali je sodišče pravilno ocenilo, zakaj bo glede na okoliščine primera in potrebno strokovno znanje CSD najbolje zavaroval koristi dolžnika.