TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob reševanju pritožb zagovornika obd. in pomočnice okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se na novo odloči:

Obtožba zoper obd. (osebni podatki v prvostopenjski sodbi),

ker je v septembru in oktobru 1993 v Mariboru z namenom, da si pridobi premoženjsko korist, kot direktor gospodarske družbe S.I. in kot večinski družbenik gospodarske družbe F.L, pri opravljanju gospodarske dejavnosti za navedeni gospodarski družbi, izrabil svoj položaj s tem, da si je iz sredstev gospodarske družbe S.I. preko gospodarske družbe F.L. in R.K. izplačal znesek 1,000.000,00 ATS, to pa je storil tako, da je kot direktor S.I., pristojen za odločanje o dodeljevanju posojil, sklenil s F.L. pogodbi o kratkoročnem posojilu, in to:

- dne 20.9.1993 pogodbo št. 2/SL za znesek 500.000,00 ATS v protivrednosti 5,180.500,00 SIT,

- dne 22.10.1993 pogodbo št. 4/SL za znesek 500.000,00 ATS v protivrednosti 5,299.000,00 SIT,

po katerih je gospodarska družba S.I: gospodarski družbi F.L. posodila in nakazala na njen žiro račun navedene zneske denarja, nato pa kot direktor gospodarske družbe S.I. direktorici F.L. in delavki T.Ž. naročil, da sta za F.L. za navedena denarna sredstva z R.K. kot posojilojemalcem sklenili pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 23.9.1993 in z dne 22.10.1993, danemu na odpoklic, in še istega dne denar, dobljen od S.I. nakazali na bančni račun R.K., ta pa je denar dvignil in mu ga takoj izročil, vračila danih posojil pa od R.K. ni zahteval, s tem pa povzročil veliko premoženjsko škodo v skupnem znesku 7,634.363,70 SIT (v sedanji protivrednosti 31.857,64 EUR), in to

S.I. škodo v višini 598.256,80 SIT (v sedanji protivrednosti 2.496,48 EUR),

F.L. škodo v višini 7,036.106,90 SIT (v sedanji protivrednosti 29.361,15 EUR),

sebi pa v navedeni višini pridobil veliko premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si pridobi takšno premoženjsko korist,

s tem pa naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ,

se po določilu 4. točke 357. člena ZKP zavrne.

Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji bremenijo proračun.

Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se družba S.I. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 119.479,54 EUR (28,632.076,84 SIT) napoti na pravdo.

 

Sodišče prve stopnje dejstva, da je bila obtožnica modificirana, ni upoštevalo, temveč je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ po prvotni obtožbi. Pritožbi imata prav, ko navajata, da je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo obtožbo in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. ZKP v 354. členu določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (prvi odstavek), pri tem pa ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (drugi odstavek). Sodišče je torej vezano na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki ga samo ugotovi, zato obtožbe ne sme spreminjati v obdolženčevo škodo in ga obsoditi za večjo količini kriminalnega ravnanja, kot mu očita obtožba, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, ko je bilo potrebno pojem velike premoženjske škode in koristi presojati obdolžencu v korist in uporabiti milejši, sedaj veljaven zakon (KZ-1), ti pa v obravnavanem primeru nista podani, saj obtožnica obdolžencu očita povzročitev premoženjske škode oziroma pridobitev premoženjske koristi v skupnem znesku 31.857,64 EUR, torej znesek ne presega vrednosti, ki kaznivo dejanje opredeljuje kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 240. člena KZ-1 (presegal pa ga ni niti znesek po prvotni obtožnici).

Obdolžencu očitano kaznivo dejanje bi bilo zato potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let, kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje pa ni več dopusten, saj je od domnevne storitve navedenega kaznivega dejanja v septembru in oktobru 1993 poteklo deset let in je pravica do kazenskega pregona zastarala (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca (3. točka 372. člena ZKP), ki v času izreka sodbe sicer še ni obstajala, zaradi česar je glede na stanje stvari, kljub ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca na podlagi določila 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).