TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi obsojenega F.B. in zagovornika obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Po 98.a členu v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak po 150.000,00 SIT povprečnine.

Izvršitvena oblika kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77, ki je pomenila posebno obliko goljufije, je bila podana, če je storilec prikazal organom, pristojnim za odobritev sredstev ali ugodnosti, drugačno stanje od resničnega in s tem dosegel, da je prišla organizacija v takšen položaj, da so se zanjo lahko uporabili veljavni predpisi, ki so predvidevali pridobitev sredstev ali ugodnosti. Korist je morala biti premoženjska in protipravna, torej taka, da organizacija po veljavnih predpisih glede na svoj dejanski položaj do nje ni bila upravičena.

Ker je bila premoženjska korist odvzeta gospodarski družbi in ne obsojencema, tadva iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ne moreta vložiti, saj je v tem delu zahteva podana le v korist gospodarske družbe, ne pa obsojencev. V zvezi s to odločitvijo bi lahko le gospodarska družba, če bi bila mnenja, da je bila premoženjska korist odvzeta v nasprotju z 98. členom KZ oziroma da postopek ni tekel v skladu z določbo 500. člena ZKP, podala pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.