TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se: odškodnina, določena v

1. odstavku sodbe sodišča prve stopnje, zniža na 800.000,00 SIT in se

tožbeni zahtevek zavrne tudi v presežku nad 800.000,00 SIT do

5.000.000,00 SIT, pravdni stroški, določeni v 4. točki izreka sodbe,

zvišajo na 838.228,00 SIT. V ostalem delu se pritožba tožene in v

celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča

prve stopnje v zavrnilnem delu in v nespremenjenem obsodilnem delu

(torej glede 800.000,00 SIT z obrestmi in glede pravdnih stroškov v

3. točki izreka). Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti

njene stroške pritožbenega postopka v znesku 183.000,00 SIT v 15

dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku

paricijskega roka dalje do plačila.

 

Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavnopravno

zagotovljena in varovana pravica (72. člen Ustave RS). Kot vrsti

osebnostne pravice ji je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni

red nudi takšnim pravicam. Če je do posega v osebnostno pravico že

prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3.

odstavek 72. člena Ustave RS, 156. člen in 200. člen ZOR ter 9. člen

prej veljavnega ZVO, kot tudi novega ZVO-1). Tudi intenziven in

trajen smrad bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju

in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja,

lahko pa ogroža tudi zdravje prizadetega. Zato je mogoče zahtevati

tudi varstvo pred škodo zaradi smradu. Dejstvo, da Republika

Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav, ne

pomeni, da zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje

oziroma lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami, pač pa je

zato treba najprej kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je

normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za

ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde

držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do

zdravega življenjskega okolja. Tožeča stranka zahteva odškodnino za

duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (200. člen ZOR).

Zato ni ustrezna primerjava višine odškodnine s tistimi, ki jih

sodišča priznavajo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti. Za odmero višine odškodnine je namreč primerljiva tista

sodna praksa, ki priznava odškodnino za duševne bolečine zaradi

kršitve osebnostnih pravic (sicer drugih, kot pa je obravnavana tu).

Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi

posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, v zakonu ni

podlage, pač pa je pojem duševnih bolečin treba razlagati široko

tako, da obsega vsako psihično neugodje. Ugovor zastaranja je ugovor

materialnega prava. Če stranka, ki tak ugovor uveljavlja, pravočasno

(v smislu 286. člena ZPP) navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze,

potrebne za presojo njegove utemeljenosti, ga je mogoče upoštevati

tudi, če ga uveljavlja po prvem naroku za glavno obravnavo. Od

pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo zamudne obresti od

prvega dne po poteku paricijskega roka. Paricijski rok je namreč rok

za prostovoljno izpolnitev obveznosti in šele s potekom tega pride

stranka v zamudo (299. člen ZOR), od nje pa tečejo zamudne obresti

(378. člen OZ). Čeprav sodna praksa občasno še priznava zamudne

obresti od pravdnih stroškov že od izdaje sodne odločbe dalje,

pritožbeno sodišče sodi, da za takšno priznavanje ni pravne podlage

in da se je takšna sodna praksa oblikovala na podlagi predpisov, ki

ne veljajo več (20.a člen prej veljavnega Zakona o izvršilnem

postopku; takšne določbe pa sedaj veljavni Zakon o izvršbi in

zavarovanju ne vsebuje več).