TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklepa sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene

stroške pritožbenega postopka v znesku 46.950,00 SIT v 15

dneh.

 

S sodbo o pripoznavi je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice

vožnje in hoje v breme služečega zemljišča parc. št. x v korist

gospodujočih nepremičnin y, toženi stranki pa je bilo naloženo, da

mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo

mogoče to pravico vpisati v zemljiško knjigo. Sodba je postala

pravnomočna 8.8.1993 in po preteku paricijskega roka tudi izvršljiva.

Postopek v pravdni zadevi se je po pravnomočnosti sodbe na podlagi

pripoznave nadaljeval le še po nasprotni tožbi toženke na ukinitev

služnosti. Ne glede na tek tega postopka bi tožnica lahko vse od

pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave zahtevala s tožbo iz 57.

člena ZTLR varstvo služnosti, saj je bil njen obstoj že pravnomočno

ugotovljen. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve

stopnje, da je tožničina stvarna služnost prenehala na podlagi 1.

odstavka 58. člena ZTLR. Tožena stranka se torej tožničinemu zahtevku

za varstvo služnosti utemeljeno upira z ugovorom prenehanja

služnostne pravice. V zvezi materialnopravno presojo spora, kot jo

ponuja pritožba (99. člen SPZ, po katerem tožba za varstvo stvarne

pravice ne zastara), naj bo le še pojasnjeno, da je treba

utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka presojati po ZTLR

(268. člena SPZ), konkretno po 57. členu ZTLR. Zavrnitev zahtevka pa

ne temelji na zastaranju pravice, kot meni pritožba, temveč na

prenehanju pravice na podlagi 1. odstavka 58. člena ZTLR, kar

posledično pomeni tudi izgubo zahtevati varstvo pravice po 57. členu

ZTLR. Varstvo služnostne pravice je namreč mogoče le, dokler služnost

obstaja - v obravnavanem primeru pa je že pred vložitvijo tožbe

prenehala po samem zakonu.