TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 40.102,50 Sit stroškov pritožbenega postopka.

 

ZTLR opredeljuje stvarno služnost v 1. odst. 49. čl.: lastniku gospodujoče stvari daje pravico, da za potrebe svojih zemljišč opravlja določena dejanja preko služnih zemljišč in obenem nalaga lastniku služne stvari, da to izvrševanje pravic trpi. Ker je služnost stvarna pravica na tuji stvari, vedno pomeni za lastnika določeno breme: glede svoje stvari je dolžan nekaj trpeti ali opustiti. Taka omejitev njegove lastninske pravice že zato ne more biti sama po sebi razlog za prenehanje služnosti.

Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek temelji na določilu 2. odst. 58. čl. ZTLR. Glede na to, da sta toženca pridobila stvarno služnost s priposestvovanjem, bi kot razlog za prenehanje služnosti po navedenem zakonskem določilu lahko bila upoštevna njena nepotrebnost za uporabo gospodujočega zemljišča. Izhodišče za tako oceno pa je lahko le ugotovitev, da je prišlo do spremembe okoliščin, v katerih in zaradi katerih je bila služnost pridobljena. Z uporabo načela, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (1.odst. 50. čl. ZTLR), ni mogoče po 2. odst. 58. čl. ZTLR zahtevati, naj služnost preneha, če je ta mogoča drugje po gospodujoči nepremičnini, saj 1. odst. 50. čl. ZTLR predpisuje kar najmanj obremenjujočo uporabo obstoječe služnosti, ne pa tudi njenega prenehanja.