TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornice obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve kaznivega dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Ker je določba 2. odstavka 214. člena KZJ inkriminirala tistega, ki je prekršil svoje dolžnosti v zvezi s splošno vojaško obveznostjo, določeno v 241. členu Ustave SFRJ, inkriminacija ni bila usmerjena proti pripadnikom določenih družbenih skupin, pač pa je šlo za splošno kazensko pravno varstvo obrambe države.

Dejstvo, da je bil obsojenec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, ne pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Ugovora vesti zoper vojaško dolžnost ni mogoče šteti kot pravico po EKČP.

Z zahtevo za revizijo ni mogoče uveljavljati kršitev zakona, ki so po 1. odstavku 420. člena ZKP podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika se ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo.