TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik do 1/2 nepremičnine s parc. št. 277/2 k.o. E. in v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek na izstavitev listine za vknjižbo solastnine na parc. št. 277/2 k.o. E. na tožnika do 1/2, r a z v e l j a v i in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

 

1. Vlaganja enega solastnika v solastno nepremičnino brez izrecnega dogovora, da se bodo zaradi vlaganj spremenili solastniški deleži, ne morejo predstavljati pravne podlage za pridobitev lastninske pravice.

2. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila predmet delilne pogodbe obnovljena hiša E. 32, zato se pokaže kot neživljenjski in nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da so stranke sklenile pogodbo samo za del (enodružinske) hiše, ki stoji na parc. št. 10, ne pa tudi za del, ki stoji na parc. št. 277/2, oziroma bi bil tak dogovor logičen le v primeru, da je mogoče šteti del hiše na parc. št. 277/2 za samostojni del, ki ima lahko svojo parcelno številko. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da del objekta dejansko stoji na parc. št. 277/2 k.o. E., bo moralo pozvati tožečo stranko, da postavi določen zahtevek (predmet stvarnih pravic so na podlagi načela specialnosti lahko samo individualno določene stvari, pri nepremičninah je to zemljiška parcela).

3. Določba drugega odstavka 7. člena Zakona o prometu nepremičnin ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, kot to napačno meni tožeča stranka, funkcionalno zemljišče pa tudi sicer ni stvarnopravni pojem, ampak gre za pojem s področja prostorskega planiranja, ki nima stvarnopravnih posledic.