TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka zmotno trdi, da bi toženec moral postaviti nasprotni tožbeni zahtevek zato, da bi lahko dosegel vrnitev v prejšnje stanje. Zmotno pa je tudi stališče sodišč, da bi morala tožeča stranka zahtevek tako prilagoditi, da bi bila vrnitev v prejšnje stanje mogoča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi sodišče v takšnem primeru moralo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka odločiti tudi o tem, ali je vrnitev v prejšnje stanje upravičena ali ne. S tem sodišče ne bi odločalo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), saj bi na ta način zahtevano brezpogojno izselitev omejilo z dolžnostjo tožeče stranke, da pred izselitvijo omogoči tožencu preselitev v prejšnje stanovanje oziroma, če bi ugotovilo, da to ni možno, z dolžnostjo, da zagotovi tožencu drugo (prejšnjemu stanovanju) enakovredno stanovanje. Če pa gre za odločanje v mejah tožbenega zahtevka, zadošča že ugovor tožene stranke, in nasprotni tožbeni zahtevek ni potreben.