TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prvi odstavek njenega izreka glasi:

"Toženec mora plačati tožniku na roke njegovega pooblaščenca M. K., odvetnika iz Maribora, tolarsko vrednost 74.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije za devize, veljavnem na dan plačila, z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kakršni so se obrestovale v bankah vpogledne devizne hranilne vloge v DEM, od 3.9.1993 dalje do plačila - vse v 15. dneh.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu."

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Pravilna je odločitev nižjih sodišč, da mora toženec vrniti dano tožniku (četrti odstavek 210. člena ZOR), ni pa prav, da je bilo odločeno ob alternativno postavljenem zahtevku, da mora toženec plačati znesek izražen v tuji valuti ali tolarsko vrednost takšnega zneska. Zakon o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) namreč določa, da se vse obveznosti in pravice ter posli, ki se glasijo na denar, sklenjeni pa so v Republiki Sloveniji med bankami in drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in drugimi osebami, izkazujejo v valuti Republike Slovenije in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače (71. člen tega zakona). Tu obravnavano obveznostno razmerje ni takšno, da bi bilo mogoče zanj uporabiti kakšen predpis, ki bi pomenil izjemo citirane zakonske določbe. Sodišči sta torej z izrekom sodbe glede plačilne obveznosti v tuji valuti kršili prisilni predpis materialnega prava.