TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1. točki

izreka v delu, v katerem je bilo odločeno o ničnosti določila 1.

odstavka 4. člena posojilne pogodbe z dne 13.11.1991, sklenjene med

pravdnima strankama v obsegu, v katerem obrestna mera presega obrestno

mero, ki jo banke priznavajo občanom za vloge na vpogled ter v 2., 3.,

4. in 5. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zadeva v tem

obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in v tem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

 

Pogodbene obresti, višje od tistih, ki jih dovoljuje 1. odstavek 399.

člena ZOR, niso dovoljene ne glede na to, ali so podani elementi

oderuštva.

V času sklepanja sporazuma strank dogovarjanje višine obrestne mere

zamudnih obresti pri deviznih terjatvah oziroma terjatvah z valutno

klavzulo ni bilo omejeno (prim. 3. odstavek 277. in 2. odstavek 400.

člena ZOR), ampak prosto (prim. npr. odločbo VS RS opr. št. II Ips

266/2002). Zato sodno varstvo tudi ni bilo omejeno le na vpogledne

obresti, razen če je posojilojemalec dokazal obstoj dejanskega stanu,

ki ga abstaktno predvideva 141. člen ZOR, ko določa pogoje, kdaj se

določena pogodba šteje za oderuško in zato nično.

Pri presoji dogovorjene obrstne mere zamudnih obresti bi bilo treba v

okviru subjektivnega elementa dokazati tudi, da se je posojilodajalec

zavedal, da nasprotni pogodbenik svoje obveznosti ne bo mogel

izpolniti.