TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka v obrestnem delu spremeni tako, da se datum 12. 07. 2008 nadomesti z datumom 12. 06. 2008.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbama.

V obravnavani zadevi je kazensko sodišče odločilo, da je bila tožena stranka v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovorna, torej prištevna in kriva. Ugotovilo je sicer, da je bila pri toženi stranki zmožnost razumeti pomen svojega ravnanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi nevrotskih motenj in izzvanosti bistveno zmanjšana. Vendar to pomeni, da njena prištevnost v času storitve kaznivega dejanja ni bila izključena, temveč le bistveno zmanjšana. Iz navedenega razloga tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri uporabi 136. člena OZ, v skladu s katerim ni odgovoren za škodo tisti storilec, ki je deloval v stanju prehodne nerazsodnosti. Takšno stanje namreč pomeni, da je bila pri storilcu v času škodnega dogodka povsem izključena zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti svoje ravnanje v oblasti.

Grožnje so bile izrečene izključno drugi tožeči stranki, pri čemer je telefonski razgovor praviloma namenjen dialogu, zaradi česar je ob odsotnosti opozorila, da razgovor poslušajo tudi druge osebe, logična posledica in povsem utemeljeno pričakovanje, da je njegova vsebina zaznavna zgolj osebam, ki so v njem udeležene. Ravnanje druge tožeče stranke, ki je med poslušanjem groženj tožene stranke preklopila telefonski razgovor na zvočnik v prisotnosti svojega sina (pri čemer tekom postopka ni zatrjevala, da bi o tem predhodno obvestila toženo stranko), je zatorej tako nerazumno, da pomeni nov vzrok, zaradi katerega nematerialne škode, ki jo je pri tem utrpela prva tožeča stranka, ni sprejemljivo pripisati toženi stranki.