TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

ZSRT kot kriterij za določitev turističnega območja ne določa tudi oddaljenosti od tistih predelov (občine), v katerih je koncentracija turističnih ugodnosti in storitev največja, zato tožbeno stališče, da naj bi toženka v Odloku upoštevala ožja območja in v povezavi z njim presojala obseg ugodnosti in storitev, ki so brezplačno na voljo turistom kot merilo za določitev točk iz 4. odstavka 26. člena ZSRT, nima podlage v zakonu.

Če se turistična razvitost, ki je ZSRT ne opredeljuje niti ne določa kot merilo za višino turistične takse, meri po številu opravljenih nočitev oziroma ležiščih v nastanitvenih objektih in številom objektov iz 7. odstavka 4. člena ZSRT, je to merilo uporabljeno zgolj v zvezi s presojo okoliščin, ki določajo vstopni prag občinam za določitev pavšalne turistične takse. ZSRT občinam prepušča določitev njene višine z upoštevanjem novih iz 4. odstavka 26. člena, pri čemer pa meril podrobneje ne konkretizira in je tudi to v pristojnosti občin.