TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Prvi tožnik in druga tožnica sta dolžna povrniti toženi stranki 421,37 EUR njenih stroškov revizijskega postopka v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Za presojo morebitne oporočiteljeve zmote o dejstvih, ki so ga nagnile k oporočnim razpolaganjem, je edino pomemben trenutek uvedbe dedovanja. To pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo s trenutkom oporočiteljeve smrti 17. 9. 1949, saj takrat ni bil izpolnjen najsplošnejši pogoj za dedovanje – obstoj predmeta dedovanja (zapuščine), ki je bil tedaj že podržavljen in je bil oporočitelj v trenutku smrti brez premoženja. Premoženje je bilo vrnjeno v letih 1994 in 1995 v postopkih denacionalizacije; v takem postopku pa se dedovanje po umrlem glede na določbe 78. člena ZDen uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ki je tudi trenutek prehoda pokojnikove zapuščine na njegove dediče. V tem trenutku pa so bile okoliščine, ki naj bi oporočitelja odvrnile od siceršnjega načina njegovih oporočnih razpolaganj v primeru, da bi mu bile (mogle biti) znane, že v celoti eliminirane. Zato so vsa dogajanja po letu 1945 in do osamosvojitve Republike Slovenije, na katera sta se sklicevala tožnika, za presojo vprašanja oporočiteljeve zmote v nagibu brez slehernega pomena.

Tožnika v reviziji toženi stranki neutemeljeno odrekata procesno pasivno legitimacijo oziroma status oporočnega upravičenca. Njuna podmena za tak ugovor je že v izhodišču zgrešena, saj se neveljavnost oporoke kot ustanovitvenega akta ne domneva (temveč velja ravno obratno). Sicer pa je to vprašanje že bilo rešeno v upravnem postopku z izdajo soglasja Ministrstva za šolstvo in z vpisom ustanove v register pri Ministrstvu za notranje zadeve (kakor tudi s pravnomočnim sklepom o statusu dedičev, izdanim v zapuščinskem postopku) in ga spričo načela prirejenosti postopkov ni mogoče ponovno načenjati v tej pravdi zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke.