TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega N.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni N.G. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Pritožnik se sme v pritožbi sklicevati na kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP le, če je pravočasno, t.j. v okviru zakonskih rokov, zahteval izločitev sodnika, pa je bila njegova zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga uveljavljati šele v pritožbenem postopku, še toliko manj z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v sodnikovo nepristranskost.

Ko je šlo za storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-95 v organizirani skupini, je bilo pomembno, da je imel vsak od njenih članov vnaprej točno določeno vlogo, od katere je bil odvisen uspeh kriminalnega podviga. Zato tudi ni bilo potrebno, da bi vsak od članov sodeloval pri neposrednem spravljanju oseb čez državno mejo naše države.

Ker obsojenec pred sodiščem prve stopnje ni predlagal zaslišanja priče, sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza ni moglo kršiti njegove pravice do obrambe.