TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva obs. J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Zatrjevanje, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejemali dokaze in izpovedbe le v tistih delih, kjer se pritrjuje navedbam obtožnice, ne pa tudi v delih, v katerih bi bili v obsojenčevo korist, je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je sprejelo zagovor obtožencev (sedaj obsojencev), da so bili vinjeni, vendar pa ob tem ni nastal sum, da bi vinjenost lahko pomembno vplivala na njihovo prištevnost. Pri tem je sodišče upoštevalo predvsem obnašanje storilcev pred, med in po dejanju.

Omenjeno vprašanje suma je dejansko vprašanje, pravilnosti ugotovitev s tem v zvezi glede na določbo 2.odst. 420.čl. ZKP ni moč preizkušati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano odločbo (sodbo) razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev.

Obvezna uporaba milejšega zakona velja le za storilca, ki se mu (še) sodi, nima pa sprememba kazenskega zakona nobenega vpliva na pravnomočno izrečene sodne odločbe, razen kolikor novi zakon sam glede tega izrecno ne določa česa drugega.

Obsojencu je bil pogojni odpust preklican v skladu z določbo 35.čl. KZ-77. Ob upoštevanju, da je sodišče J.-ju za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, presoja okoliščin (olajševalnih), na katere se sklicuje obsojenec, na preklic pogojnega odpusta ne more imeti vpliva.