TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva obsojenega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Zakonov ni mogoče ocenjevati kot milejših le po določeni kazni: treba jih je primerjati na podlagi vseh tistih določb, ki se morajo v konkretnem - obravnavanem primeru uporabiti zoper določenega storilca zaradi določenega kaznivega dejanja, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki je za storilca milejši.

Če bi vrhovno sodišče ob ugotovljeni kršitvi zakona izpodbijano sodbo spremenilo tako, da ne bi izreklo enotne kazni, bi s tem postavilo obsojenca v slabši položaj, saj bi ta glede na dejstvo, da je kazen 16 let zapora že v celoti prestal, moral prestati še kazen 3 leta in 8 mesecev zapora, oziroma bi moral prestajati kazen, ki bi bila za 6 mesecev višja od kazni, ki mu jo je izreklo sodišče z izpodbijano sodbo. Za takšno spremembo pa obsojenec nima pravnega interesa (1. odstavek 421. člena ZKP), zato je vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.