TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Edino določilo, ki dediščinsko tožbo obravnava, je 141. člen ZD, ki ureja njeno zastaranje. Iz besedila tega člena pa izhaja, da je dediščinska tožba dajatvena tožba - tožba na izročitev zapuščine kot dediču, podlaga temu pa je dedna pravica. Z dediščinsko tožbo torej tožnik od toženca zahteva vzpostavitev takšnega stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika (torej uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Zahtevek, kot je oblikovan v obravnavani zadevi, je enak lastninskemu, čeprav je podlaga pridobitvi tožnikove lastninske pravice dedovanje. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica na stvari v trenutku, ko se uvede dedovanje za umrlim, če zakon ne določa drugače (36. člen ZTLR). Po 1. odstavku 123. člena ZD se s smrtjo uvede dedovanje po umrlem, pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Načelo ipso iure dedovanja velja tako za zakonito kot tudi za oporočno dedovanje. V primeru dedovanja je torej pravni temelj pridobitve lastninske pravice zakon, lastninska pravica za dediče pa nastane s trenutkom smrti zapustnika (36. člen ZTLR in 132. člen ZD). Glede na to lahko prihaja do konkurence dediščinskega (univerzalnega) in lastninskega (singularnega) zahtevka: dedič namreč ne nastopa le kot univerzalni pravni naslednik zapustnika, temveč je obenem imetnik vsake posamezne pravice, ki mu pripada kot dediču zapustnika. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi tožniku oporeka dedno pravico, je kljub temu, da je tožbeni zahtevek oblikovan kot lastninski, narava spora dediščinska, kar pa ne pomeni, da vprašanj, ki se tičejo dedne pravice, ni mogoče rešiti kot prejudicialnih.