TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odočanje.

Sodišči druge in prve stopnje sta sicer ugotovili vrsto odločilnih okolnosti (da je prišlo do trčenja med tožničinim avtomobilom in srno 15.1.1994 na cesti M. - T., da ima na tistem kraju divjad prehod, da je prva toženka zato že leta 1981 naslovila na drugotoženko dopis, da naj postavi prometni znak "divjad na cesti", da druga toženka do sporne nesreče tega znaka ni postavila in da v ravnanju tožnice niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi kazale na njeno soodgovornost za trčenje), nista pa ocenili vzročne zveze med opustitvami toženk in tožničino nezgodo oziroma škodo, ker sta izhajali iz materialnopravno zmotnega stališča, da odškodninska odgovornost prve tožene stranke ne more biti podana že zato, ker je čeprav 13 let pred nezgodo opozorila drugotoženko na potrebno postavitev prometnega znaka, odškodninska odgovornost drugotoženke pa da ni podana zato, ker bi do trčenja prišlo tudi, če bi bil prometni znak postavljen (kar je domneva, saj ni bilo ugotovljeno, s kakšno hitrostjo je tožnica vozila in kakšna hitrost bi bila primerna, če bi prometni znak opozarjal na divjad). Upoštevna je le pravno relevantna vzročnost, po kateri pridejo v poštev samo tisti vzroki, ki so obenem kršitve pravne norme in jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Če se ugotovi, da je bila pravna norma prekršena, je treba še nadalje ugotoviti ali je posledica kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela pravna norma preprečiti. Po določilu 5. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76, naprej ZL), morajo lovske organizacije sprejemati tudi ukrepe za preprečevanje in za povračilo škode po divjadi v lovišču. Pobuda lovske organizacije, stara več kot 10 let bo težko pravno relevantna za njeno ekskulpacijo odgovornosti, če za realizacijo pobude pozneje ni ničesar več napravila. Po določilu 129. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list bivše federacije, št. 50/88)

morajo biti ceste zaznamovane s prometnimi znaki, ki opozarjajo na nevarnost, ki (člen 133) lahko grozi udeležencem v prometu na določenem delu ceste. Prometne znake pa pred drugim postavlja organizacija za redno vzdrževanje cest (90. člen zakona o cestah - Ur. list SRS, št. 2/88).

Po določilu četrtega odstavka 71. člena že citiranega zakona veljajo za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Po večinski sodni praksi lahko lovske organizacije in cestna podjetja odgovarjajo le krivdno (prvi odstavek 154. člena ZOR). V skladu s to podlago je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) oziroma cestno podjetje, povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene oziroma njegove krivde. Po tej pravni podlagi je uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V zvezi z revizijskimi izvajanji o objektivni odgovornosti je pojasniti, da je v nekaterih primerih sodna praksa res zavzela stališče, da je lahko divja žival nevarna stvar (kadar divjad napade človeka), vendar pa s tem ni bilo že sprejeto načelo, da lahko lovska organizacija v vseh primerih odgovarja objektivno, kadar žival povzroči škodo (kot to želi doseči revizija, po določbah 173. in 174. ter 178. člena ZOR).