TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v odločitvi o odvzemu pravice do osebnih stikov razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Odločitev o odvzemu pravice do stikov je ne samo izjemna, temveč tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi (in ne pravice). Pri samem odločanju so sodišča (kot tudi drugi pristojni državni organi) dolžna ukreniti (praviloma že po uradni dolžnosti) vse, da v dani situaciji maksimirajo korist otroka. Odločanje mora biti hitro in učinkovito, pri tem pa hkrati celovito, z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin primera in vseh možnosti, ki jih pravo ponuja.

Pojem otrokove koristi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.

Odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, še zlasti ne, če je to (vsaj delno) posledica ravnanja drugega izmed staršev in če to zavračanje stikov glede na ugotovitve v dosedanjem postopku nima neke realne osnove. Dejstvo, da je toženec ob upoštevanju tožničinega ravnanja kot skrajno sredstvo za zagotovitev stikov z otrokom uporabil neposredno izvršbo, prav tako ne more in ne sme pripeljati do sklepa, da stiki niso v otrokovo korist. Še vedno velja, da mora drugi roditelj (tudi odtujujoči) otroka z aktivnim ravnanjem pripraviti na stike.