TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni, tako da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se:

V izreku v točki II. 1. in v točki II. 4. toženi stranki namesto obveznosti: „ … pridobiti gradbeno dovoljenje na svoje ime in na svoj račun ...“, naloži obveznost: „vložiti na svoje ime in na svoj račun popolno vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja ...“.

V izreku v točki II. doda točka 7., ki se glasi: Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

S tem, da je sodišče šele skupaj s sodbo sprejelo sklep, s katerim je dovolilo spremembo tožbe, bi lahko prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le, če bi bilo zaradi takšnega ravnanja v konkretnem primeru poseženo v pravico tožene stranke do izjave. Nobenega zadržka ni, da izvajanje dela storitvenih nalog javne uprave tožeča stranka kot oseba javnega prava pogodbeno prenese na osebo zasebnega prava. Četudi se na ta način uresničuje javni interes, gre za razmerja, v katera lokalna skupnost ne vstopa iure imperii in zato za njih veljajo določbe obligacijskega prava – torej določbe OZ, kolikor posameznih vprašanj ne urejajo drugi zakoni (1. člen OZ). Spori iz takšnih razmerij pa se presojajo pred sodišči po določbah ZPP (1. člen ZPP). Ni mogoče prevzeti pogodbene obveznosti, da bo stranka pridobila gradbeno dovoljenje na svoje ime. V upravnem postopku se lahko izkaže, da je predmet pogodbe, kolikor ga je razumeti kot obveznost dosege rezultata, nemogoč. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ).