TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za

končno odločbo.

 

Intervenient vstopi v pravdo z izjavo (3. odstavek 199. člena ZPP).

Od tedaj se lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne

morejo izključiti vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne

intervencija (2. odstavek 200. člena ZPP). Napačno je torej stališče

pritožbe, da se šele s sklepom sodišča pridobi položaj intervenienta.

Ker torej pravdna dejanja intervenienta učinkujejo od dneva njegove

izjave, da vstopa v pravdo, ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da

je treba upoštevati dopustnost predlaganih dokazov šele od dneva, ko

je sodišče dovolilo intervencijo. Neskladna z navedenim pa je tudi

razlaga, da bi pravdna dejanja intervenienta učinkovala takoj,

pravica strank, da navajajo dejstva in dokaze glede na ta dejanja

intervenienta, pa šele potem, ko bi sodišče odločilo o vstopu

intervenienta v pravdo.

Ni mogoče pritrditi tudi pritožbenim trditvam, da ugotovitve v

podanem izvedenskem mnenju pomenijo novo dejansko situacijo, glede na

katero imata tožnika pravico navesti nova dejstva in predlagati nove

dokaze. V postopku pred sodiščem prve stopnje so udeleženci nesreče

zatrjevali vsak svoje videnje poteka prometne nesreče. Sodišče je

zato angažiralo izvedenca cestnoprometne stroke in mu med drugim

zastavilo tudi vprašanje, ali sta situaciji, kot ju opisujejo

udeleženci nesreče, možni in katera izmed njiju je bolj verjetna. V

takšnem primeru, ko je izvedenec odgovoril na zastavljeno vprašanje,

ki je bilo v postopku sporno, njegov odgovor ne more predstavljati za

stranko, za katero je odgovor neugoden, takšno procesno situacijo

oziroma "preobrat," da bi zato pridobila možnost navesti nova dejstva

in predlagati nove dokaze. Ker je bilo vprašanje, kdo je povzročil

nevarno prometno situacijo, sporno že prej, bi torej morala tudi

stranka navesti vsa dejstva in dokaze že prej. Na to ne more imeti

vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka drugače tolmačila podatke iz

spisa sodnika za prekrške.

Vsaka prekluzija pomeni za stranko izgubo določene pravice in zato

prihaja v nasprotje z drugimi pravnimi načeli. Prekluzija navajanja

novih dejstev in predlaganja novih dokazov tako prihaja v nasprotje z

načelom materialne resnice in načelom kontradiktornosti. Obe načeli

sta sicer temeljni načeli pravdnega postopka, a ne veljata absolutno

in neomejeno. Določeno omejitev predstavlja prav eventualna maksima

iz 286. člena ZPP. Ker je taka omejitev predvidena z zakonom, se

zaradi učinka eventualne maksime tožnik ne more sklicevati na kršenje

tistih načel, ki jih eventualna maksima sama po sebi omejuje.