TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

S tem, ko je tožnica novinarju izročila ovadbo in se z njim dogovorila za objavo zadeve, je privolila v to, da bo del njene zasebnosti glede njenih zdravstvenih težav izpostavljen v javnosti. Ob odsotnosti drugačnega dogovora o posebnem pisnem soglasju je to za objavo zadoščalo. Druga objava je sledila zavrženju kazenske ovadbe, stališče zdravnikov o poteku dogodkov pa se je od tožničinega razlikovalo. Tudi vsebina drugega članka se nanaša na tisti del zasebne sfere tožnice, ki je bil v javnosti (s soglasjem tožnice) že obravnavan. Ker je tožnica svoj primer želela predstaviti javnosti, tudi predstavitev stališč druge stranke nasploh, z vidika varovanja tožničine zasebnosti, ni bila nedopustna.

Do posega v tožničino zasebnost naj bi prišlo z nizanjem nepomembnih, neresničnih podrobnosti, izpuščena pa naj bi bila relevantna dejstva. Te navedbe kažejo na to, da naj bi, po revidentkinem mnenju, šlo za vdor v njeno zasebnost zaradi tega, ker so v javnost prišle informacije, podrobnosti, ki jo spravljajo v zadrego, pa tudi takšne, ki jo prikazujejo v napačni luči. Za odločitev v tej zadevi je zato odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da revidentka v člankih ni bila navedena z imenom in priimkom in je bila zato lahko prepoznavna le v krogu prijateljev in znancev, ki jim je o zadevi tudi sama nekaj zaupala. Samo v tem obsegu bi, po presoji revizijskega sodišča, lahko prišlo do posega v tožničino zasebnost. Vendar pa je pri nadaljnji presoji treba upoštevati, da je tožnica sama kopijo ovadbe in njene dopolnitve (v celoti) prepustila novinarju in se z njim dogovorila za objavo. Če so bile torej v člankih opisane podrobnosti, ki jih revidentka ni imela namena razkriti nikomur, je bila njihova objava posledica njenega lastnega ravnanja. Objavljena članka zato ne predstavljata nedovoljenega posega v tožničino zasebnost in druge osebnostne pravice, saj se je tožnica sama (v tem delu) odrekla svoji zasebnosti.