TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožena stranka ni navedla in dokazala, kakšne zneske iz naslova plače je tožnik prejel, prav tako pa ni navajala in dokazovala, kako so na izplačevanje plače vplivale zakonske omejitve pri izplačevanju plač. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče v dokaznem postopku uporabilo njemu dostopne podatke ter razsodilo o tožnikovem zahtevku ( 8.člen ZPP ). Tožena stranka tudi v reviziji ugovarja, da tožniku priznani zneski iz naslova plače in regresa niso bili pravilno izračunani, kar je izpodbijanje, v sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP ni dopustno. Revizijske navedbe, da sta sodbi druge in prve stopnje nezakoniti zaradi zmotne uporabe omejitvenih pravil stečajne zakonodaje iz leta 1989, niso utemeljene. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila podlaga teh pravil leta 1990 med upniki tožene stranke sklenjena prisilna poravnava, zato so lahko omenjena omejitvena določila vplivala le na priznanje tistih tožnikovih terjatev, ki so dospele do prisilne poravnave, ne pa tudi tistih, katere uveljavlja tožnik in ki so dospele kasneje. Za te so veljali splošni predpisi o plačah. Prav tako niso utemeljene revizijske navedbe, da v sodbi sodišča prve stopnje ni bilo obrazloženo, zakaj je bil del zahtevka zavrnjen.

Sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje sta obrazložili, da je bil zavrnjen tisti del tožbenega zahtevka tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev terjatev iz naslova plač v večjem obsegu kot pa je te terjatve prijavil v stečajnem postopku.