TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obdolžene M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Za obstoj kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ni nujno, da bi obdolženka morala sama neposredno kontaktirati z oškodovanci. Zadošča tudi, da je na voljo le-teh vplivala preko oseb, s katerimi je bila povezana in ki naj bi oškodovancem neresnično prikazovale okoliščine, pomembne pri najemanju posojil.

Napačno je vložnikovo naziranje, da je šele neuspešna vročitev vabila obdolženki v tujino predpogoj za obstoj pripornega razloga begosumnosti. Ker je iz podatkov razvidno, da naj bi goljufivo dejavnost opravljala izključno iz tujine preko zastopnikov, v našo državo naj ne bi prihajala in je našim organom pregona nedosegljiva, je ocena obdolženkine begosumnosti odvisna od odgovora na vprašanje, ali okoliščine, ki jih je sodišče navedlo, utemeljujejo sklepanje, da bi obdolženka, če bi jo organi pregona v zvezi s kaznivim dejanjem prijeli, pobegnila.