Odločba o razveljavitvi nekaterih določb zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji in o ugotovitvi skladnosti nekaterih določb istega zakona z ustavo

3780. Odločba o razveljavitvi nekaterih določb zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji in o ugotovitvi skladnosti nekaterih določb istega zakona z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Združenja lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije, ki ga zastopa dr. Konrad Plauštajner, odvetnik v Celju, Borisa Pavšlarja iz Kranja, Erike Jeschounig, Herberta Wagnerja in Erne Fauland iz Avstrije, ki jih zastopa pooblaščenec Danilo Goriup iz Žalca, Rimskokatoliškega škofijstva Ljubljana, ki ga zastopa Janko Šinkovec, odvetnik v Ljubljani, Antona Silvestra Antičeviča iz Logatca, Marice Požar iz Košane, Nikolaja Limonija in Dobroslave Antičevič iz Ljubljane, ki jih zastopa pooblaščenec Anton Silvester Antičevič iz Logatca, Nede Kladnik iz Ljubljane, Pavla Kolarja iz Ljubljane, ki ga zastopa Hinko Jenull, odvetnik v Ljubljani, Andreja Focka iz Kranja in Ljuba Sirca iz Kranja, na seji dne 14. oktobra 1998

Prvi in tretji odstavek 1. člena, drugi odstavek 3. člena, prvi odstavek 4. člena ter 8. člen in 25. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98) se razveljavijo.

V drugem odstavku 1. člena istega zakona se razveljavijo besede: "na podlagi meddržavne pogodbe".

V 19. členu istega zakona se razveljavijo besede: "če je predmet dedovanja zaščitena kmetija".

V 2. točki prvega odstavka 23. člena istega zakona se razveljavijo besede: "po določbah tega zakona".

Prvi odstavek 3. člena, drugi odstavek 4. člena, 5., 6. in 7. člen, prvi odstavek 9. člena, 10. člen, prvi odstavek 15. člena ter 16., 18., 22., 23., 24., 26. in 27. člen istega zakona niso v neskladju z ustavo.

Pobuda Združenja lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena istega zakona se zavrže.

Pobuda Rimskokatoliškega škofijstva Ljubljana za oceno 10. in 11. člena istega zakona se zavrže.

V uvodu te odločbe navedeni pobudniki izpodbijajo posamezne določbe zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 – v nadaljevanju: novela ZDen). Pobudniki uveljavljajo kršitev določb 1., 2., 5., 14., 22., 23., 26., 33., 67., 153., 155. in 158. člena ustave. Pobudniki izpodbijajo posamezne določbe novele ZDen, nekateri med njimi (Združenje lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije, Rimskokatoliško škofijstvo Ljubljana, Anton Silvester Antičevič, Marica Požar, Nikolaj Limoni, Dobroslava Antičevič in Ljubo Sirc) pa menijo, da bi bilo potrebno razveljaviti izpodbijani zakon v celoti. Glede na to, da pobudniki predlogov za razveljavitev celega zakona ne utemeljujejo, je ustavno sodišče presojalo le ustavnost posameznih členov, ki so bili izrecno izpodbijani.

Posamezni pobudniki v pobudah navajajo:

– Združenje lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije (v nadaljevanju: ZLRPS) utemeljuje svoj pravni interes in navaja, da mu je bil neposredni pravni interes v smislu 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) do sedaj vedno priznan (na primer v zadevi št. U-I-200/97). Pobudnik izpodbija 1., 3., 4., 5., 6. in 7. člen, drugi odstavek 8. člena, delno prvi odstavek 9. člena, 10. člen, prvi odstavek 15. člena, 16., 18., 19., 22., 23., 24., 25., 26. in 27. člen novele ZDen. Navaja, da novela ZDen odreka pravico do vračila premoženja Slovencem, ki so državljani drugih držav, ter tistim, ki so ob krivični kazenski sodbi izgubili tudi državljanstvo. Uvajanje ničnosti upravnih denacionalizacijskih odločb v primerih možnosti pridobitve odškodnine po meddržavnih pogodbah in revizije že izdanih odločb naj bi pomenile kršitev ustavnih načel prepovedi retroaktivnosti, pravičnosti, pravne varnosti, zaupanja v pravo in podobno. Rešitve glede lastninskega položaja razlaščencev pa naj bi degradirale načelo "Iustitia in suum cuique tribuendo cernitur", prav tako pa naj ne bi sledile načelu pravičnosti. Prvi odstavek 1. člena novele ZDen naj bi bil v nasprotju z 22. in s 33. členom ustave, ker naj bi šlo za pravne posle, ki so bili sklenjeni "pod stoletja znanimi in upoštevanimi načeli civilnega in zlasti pogodbenega prava". Drugi odstavek 1. člena novele ZDen naj bi bil v nasprotju s 14. členom, ker naj bi diskriminiral rojake v severni in južni Ameriki, kjer nikoli ni bilo protipravnih razlastitev in nacionalizacij in zato Slovenija glede vzajemnosti priznavanja statusa upravičenca s temi državami niti ne bi mogla sklepati takih meddržavnih pogodb. Tudi tretji odstavek 1. člena novele ZDen naj bi bil v nasprotju s 14. in 155. členom ustave, ker uvaja nov pojem hkratnosti zaplembe in izgube državljanstva in s tem jemlje status upravičenca do denacionalizacije tistim osebam, ki so ob krivični kazenski sodbi ali drugi nepravični odločbi skupaj z zaplembo premoženja izgubile tudi državljanstvo. Določba 3. člena naj bi bila po mnenju pobudnika v nasprotju z 2. in s 33. členom ustave, ker možnost zahtevati odškodnino od tuje države enači z dolžnostjo; z določitvijo ničnosti v primerih iz drugega odstavka 3. člena novele ZDen pa naj bi bila kršena pravna varnost. Člen 4 naj bi bil v nasprotju s 33. členom ustave, ker naj bi vnašal v naš pravni sistem novo vrsto lastnine (fevdalna lastnina). Nevračanje tega premoženja po določbah 10. in 11. člena naj bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave. Dopolnitev 19. člena ZDen, ki jo določa drugi odstavek 4. člena novele ZDen, po mnenju pobudnika postavlja upravičence v neenak položaj (14. člen ustave) in omejuje njihova lastninska upravičenja. Glede določb 5., 6., 7., in 15. člena novele ZDen pa pobudnik meni, da so v nasprotju z 2., 14., 33., 67. in 155. členom ustave. Razmerje iz 25. člena ZDen naj bi se nanašalo le na upravičenca in zavezanca, zato naj bi naknadna določitev avtomatičnega priznavanja statusa stranke v postopku denacionalizacije tudi najemojemalcem pomenila kršitev načela pravne varnosti. Večina najemnikov naj do povrnitve vlaganj iz različnih razlogov sploh ne bi bila upravičena, določba o prepovedi odpovedi najemnega razmerja pa naj bi omejevala ravnanje lastnika z njegovo lastnino. Pobudnik tudi glede 7. člena Novele meni, da določba uvaja razlike glede pravice do povračila razlike zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine. Drugi odstavek 8. člena novele ZDen naj bi na škodo upravičencev širil krog hipotekarnih upnikov, ki to niso nikoli bili; v zvezi s tem nasprotuje tudi določbi, ki zahteva predložitev historičnega zemljiškoknjižnega izpiska C lista. Prvi odstavek 9. člena pa naj bi bil v nasprotju z ustavo (14. in 33. člen ustave), ker naj bi določal status kmeta kot pogoj za vračanje kmetijskih zemljišč. Glede 18. člena novele ZDen pobudnik navaja, da je v nasprotju z načelom pravne varnosti in pravičnosti, saj naj bi se morale vse domneve, če je bilo nekomu nekaj vzeto, izvajati tako, da so njemu v korist. Določba 19. člena naj bi pomenila omejevanje lastninske pravice in neenakost med upravičenci, zato po pobudnikovem mnenju statusne omejitve v zvezi z dedovanjem kmetijskih površin ne morejo imeti vpliva na vrnitev zaplenjenega premoženja. Določba 22. člena o načinu obdelave kmetijskih zemljišč in izvajanju del v gozdovih naj bi pomenila odmik od načela pravne varnosti. Člen 23 pa naj bi bil zaradi poseganja v pravne interese upravičencev v popolnem nasprotju z načelom retroaktivnosti in pravne države. Glede na pravnomočno končane zadeve naj bi tudi določbe 24., 25., in 26. člena novele ZDen pomenile kršitev načela pravne varnosti, določba 24. člena pa naj bi pomenila tudi nedopustno retroaktivnost. Pobudnik še pavšalno navaja, da je s 27. členom novele ZDen kršen 14. člen ustave.

– Pobudnik Boris Pavšlar meni, da sta nov peti in sedmi odstavek 25. člena ZDen, ki ju določa 6. člen novele ZDen, v nasprotju z načelom pravne države in načelom enakosti pred zakonom. Navaja, da najemniki niso izgubili pravice do povrnitve vlaganj, kolikor so to pravico imeli, ker ZDen v zakone, ki so vsebinsko urejali najemno razmerje, ni posegel. Pobudnik se sklicuje na določbe stanovanjskega zakona in na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996 (OdlUS V, 32) in navaja, da je izpodbijana ureditev še manj utemeljena kot razveljavljeni 155.a člen stanovanjskega zakona, ker zahtevek ni vezan ne na amortizacijo vlaganj ne na izpraznitev. Najemna razmerja naj bi bila izključno obligacijskopravne narave, zato naj zakonodajalec ne bi imel nobenega utemeljenega razloga določiti, da naj o obogatitvenih zahtevkih iz najemnih razmerij odločajo upravni organi. Dosedanji 25. člen ZDen naj bi urejal le razmerja med upravičencem in zavezancem, zato naj bi dopolnitev 60. člena ZDen (prvi odstavek 15. člena novele ZDen) povzročila tudi nedopustno retroaktivno delovanje. V nasprotju s 155. členom ustave naj bi bil tudi 5. člen novele ZDen, ki naj bi najemnikom denacionaliziranih nepremičnin nudil nova upravičenja za nazaj. Prepoved odpovedi najemnega razmerja naj bi pomenila poseg v lastninsko pravico mimo pogojev iz 67. člena ustave in neutemeljeno razlikovanje med upravičenci po ZDen in drugimi najemodajalci, ki niso obremenjeni s takšnimi obveznostmi. Nejasnosti in nasprotja med 5. in 6. členom glede razmerja med povečano vrednostjo nepremičnine in vlaganji pa naj bi bila v nasprotju z 2. členom ustave. Pobudnik izpodbija tudi drugi stavek prvega odstavka 9. člena in navaja, da je z vidika načela enakopravnosti (14. člen ustave) nedopustno, da imajo po izpodbijani določbi kmetje privilegiran položaj glede na ostale upravičence. Člen 27 pa naj bi bil v nasprotju s 155. členom ustave, ker se nanaša tudi na že izdane odločbe, ki do uveljavitve novele ZDen še niso postale pravnomočne.

– Pobudniki Erika Jeschounig, Herbert Wagner in Erna Fauland navajajo, da pomeni tretji (pravilno drugi) odstavek 1. člena novele ZDen diskriminatoren odnos Republike Slovenije do rojakov v tujini. Tretji (pravilno drugi) odstavek 4. člena pa naj bi postavljal upravičence v neenak položaj pred zakonom in omejeval njihova lastninska upravičenja, ker naj ne bi omogočal vrnitve nepremičnine v last in ker naj bi izključeval možnost dogovora med upravičencem in zavezancem za nadaljevanje iste rabe nepremičnine. Po mnenju pobudnikov 5. člen ne določa upravičenosti opravljenih vlaganj, kot jo predpisujeta zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ter stanovanjski zakon; prav tako pa naj ne bi definiral pogojev plačila in amortizacije vloženih sredstev, zato naj bi bil v nasprotju s 33. in 67. členom ustave. Določba 6. člena naj bi kršila kompromis, ki naj bi bil dosežen ob uveljavitvi ZDen, po katerem naj bi ureditev po drugem odstavku 72. člena ZDen odtehtala določba dosedanjega 25. člena ZDen. Člen 7 naj bi po mnenju pobudnikov uvajal pravne in dejanske razlike med upravičenci, ki so premoženje že dobili vrnjeno v naravi, in tistimi, ki še čakajo na vrnitev. Tudi ti pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 9. člena, ker menijo, da status kmeta ne sme biti podlaga za neenako obravnavanje denacionalizacijskih upravičencev. Glede prvega odstavka 15. člena pa menijo, da se bo z ureditvijo, po kateri se vlagateljem avtomatično priznava položaj strank, zavleklo odločanje v denacionalizacijskih postopkih. Dopolnitev 88. člena ZDen, kot jo določa 22. člen novele ZDen, naj bi pomenila odmik od pravne varnosti. Člen 23 pa naj bi pomenil največjo oviro za normalno izvajanje ZDen, saj naj bi ogrožal pravno varnost, kršil načelo pravne države in nedopustno posegal v že pravnomočne odločbe. Tudi 24. in 25. člen naj bi pomenila kršitev 155. člena ustave, ker naj bi spreminjala pravice denacionalizacijskih upravičencev in negirala pravnomočnost odločb. Pobudniki pavšalno nasprotujejo tudi 26. in 27. členu novele ZDen.

– Rimskokatoliško škofijstvo Ljubljana navaja, da celotna novela ZDen ne upošteva temeljnih načel ustave in da prav tako ne upošteva že sprejetih odločb ustavnega sodišča v zvezi z denacionalizacijo. Pobudnik meni, da javni interes za omejitve vračanja premoženja upravičencem, zlasti cerkvi in verskim skupnostim, ni podan in da je vsebina celotnega zakona v nasprotju z 2. členom ustave. Ljudje naj bi v pravni državi zaupali v pravo in v dejstvo, da se sistemski zakoni sprejemajo za daljši čas. S spreminjanjem pravil vračanja za določene kategorije oseb naj bi bil kršen tudi drugi odstavek 14. člena ustave. Določba prvega odstavka 4. člena naj bi bila v nasprotju z dosedanjimi ustavnimi kategorijami lastnine in njene neomejenosti in nedeljivosti (33. člen ustave). Drugačna ureditev vračanja te lastnine naj bi pomenila nedopustno diskriminacijo določenega kroga upravičencev brez utemeljenega razloga. Člen 10 naj bi namreč samo navidezno izvzemal cerkev iz sankcije, da premoženje fevdalnega izvora ni predmet denacionalizacije. Z določbo 11. člena pa naj bi se še enkrat neenakopravno diskriminiral določen krog upravičencev. Kršitev 33. člena ustave naj bi pomenila tudi določba prvega odstavka 9. člena, po kateri naj bi zaradi določitve pogoja statusa kmeta bilo cerkvi in drugim verskim skupnostim onemogočeno vračanje v naravi.

– Anton Silvester Antičevič, Marica Požar, Nikolaj Limoni in Dobroslava Antičevič izpodbijajo 1., 23. in 27. člen novele ZDen. Navajajo, da novi drugi odstavek 9. člena ZDen, ki ga določa prvi odstavek 1. člena novele ZDen, "sankcionira" pogodbe, sklenjene pred skoraj 60 leti, ki v času sklenitve niso bile nezakonite. Zatrjujejo, da naj bi bili s to določbo kršeni 2., 14., 22., 33., 153. in 155. člen ustave. Izpodbijana določba naj bi bila rezultat posplošenih ocen in premajhnega poznavanja dejanskega stanja, pri tem pa se pobudniki sklicujejo na odločbo ustavnega sodišča, izdano v zadevi št. Up-332/97 (Uradni list RS, št. 33/98). V zvezi z izpodbijano določbo 1. člena pobudniki izpodbijajo tudi 2. točko prvega odstavka 23. člena novele ZDen, ker dopušča obnovo denacionalizacijskega postopka tudi v primerih, "ko je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki po določbah tega zakona ne more biti upravičenec". Ta določba naj bi pomenila poseg v pridobljene pravice in naj bi bila v nasprotju z že navedenimi členi ustave. Glede 27. člena novele Zden pa navajajo, da ne gre samo za procesno določbo, ki naj reši vprašanje postopka, temveč da brez njihove krivde deli upravičence na tiste, ki že imajo pravnomočne odločbe, in tiste, katerih zahteve za denacionalizacijo še niso pravnomočno rešene.

– Pobudnica Neda Kladnik izpodbija prvi odstavek 1. člena in 2. točko prvega odstavka 23. člena novele ZDen. Navaja, da je na podlagi že pravnomočne odločbe o denacionalizaciji po svojem očetu podedovala denacionalizirano nepremičnino, ki jo je oče leta 1943 kupil od delniške družbe Emona. Meni, da izpodbijane določbe za nazaj spreminjajo zakonite upravičence v neupravičence, ne glede na že pravnomočne denacionalizacijske odločbe, in s tem kršijo načelo varstva pridobljenih pravic, načelo zaupanja v pravno državo in pravne varnosti, načelo enakosti pred zakonom in so v nasprotju s 33. členom ustave, ker posegajo v lastninska upravičenja.

– Tudi pobudnik Pavel Kolar navaja, da je pravni naslednik upravičenca, ki je leta 1942 kupil nepremičnino od "Emone". Na podlagi že pravnomočne denacionalizacijske odločbe naj bi bil po sklepu o dedovanju leta 1997 postal lastnik te nepremičnine. Izpodbija prvi odstavek 1. člena in 2. točko prvega odstavka 23. člena novele ZDen. Pobudnik meni, da izpodbijana določba 1. člena posega v njegove že pridobljene pravice. Z obrazložitvijo, da so okupatorjeve organizacije nepremičnine po izredno ugodnih cenah prodajale samo največjim okupatorjevim pomagačem, naj bi predlagatelj izpodbijane določbe očital vsem lastnikom nepremičnin, pridobljenih od "Emone", tudi pravnemu predniku pobudnika, da je bil okupatorjev pomagač. Pobudnik zavrača te trditve, ki naj bi bile podlaga izpodbijani ureditvi, saj naj bi bile brez dokazov. V zvezi z izpodbijano določbo 1. člena pobudnik izpodbija tudi navedeno določbo 23. člena. Obe določbi naj bi bili v nasprotju z 2., 5., 14., 22., 33., 153. in 155. členom ustave. Naknadna uvedba pravnega sredstva zoper pravnomočne odločbe naj bi predstavljala poseg v načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti. Glede na to, da je država dolžna varovati človekove pravice in temeljne svoboščine, naj bi izpodbijana ureditev omogočila poseg v pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Meni, da pomeni diskriminacijo ureditev, ki ne določa meril, iz katerih naj bi izhajalo, da je taka pridobitev v nasprotju s temeljnimi družbenimi ali moralnimi vrednotami. Enako varstvo pravic pa naj bi bilo kršeno s tem, ker drugih pravnomočnih odločb ni mogoče podvreči postopku obnove. Za takšno diskriminacijo pa naj ne bi bilo nikakršne utemeljene podlage. Pobudnik navaja, da je po denacionalizaciji in dedovanju prišlo "do znatnih finančnih vlaganj v obnovo vrnjene nepremičnine" in da so bila vložena tudi že sredstva v nakup in montažo opreme za poslovni prostor. Izplačana naj bi bila tudi vlaganja najemnikov, sklenjene pa naj bi bile tudi najemne pogodbe za stanovanje in poslovne prostore. Iz navedenega naj bi izhajalo, da bi z izpodbijano ureditvijo prišlo do posega v pravne položaje ne le pobudnika, temveč tudi oseb, ki so z njim v pravnoposlovnem razmerju. Zato naj bi odprava pravnomočne denacionalizacijske odločbe pomenila poseg v zasebno lastnino in premoženjskopravni položaj navedenih oseb. Ker naj bi bile izpodbijane določbe v nasprotju z ustavo, naj bi to hkrati pomenilo tudi kršitev 153. člena ustave (usklajenost pravnih aktov). Obnova denacionalizacijskega postopka naj bi pomenila poseg v že pridobljeno pravico, kar naj bi bilo v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov (155. člen ustave).

– Pobudnik Andrej Fock izpodbija prvi odstavek 15. člena, 23. in 24. člen novele ZDen. Meni, da je prvi odstavek 15. člena v nasprotju s 155. členom ustave, ker brez javnega interesa učinkuje retroaktivno zaradi ureditve, po kateri se upoštevajo vsa vlaganja do 7. 12. 1991, torej kadarkoli pred tem datumom. Taka ureditev naj bi pomenila tudi neupoštevanje zakona o obligacijskih razmerjih, ki ta razmerja in zahtevke ureja; o sporih iz teh razmerij naj bi odločala sodišča. Navaja, da naj bi ugovor bistveno povečane vrednosti lahko uveljavljal le zavezanec, ne pa tudi najemnik. Sklicuje se na določbe zakona o splošnem upravnem postopku in na pravno mnenje vrhovnega sodišča, po katerem naj vrnitev nacionaliziranih nepremičnin ne bi vplivala na obstoječa najemna razmerja. Z vrnitvijo nepremičnine v last naj bi se ne odločalo o nobeni pravici najemnika, ki naj zato praviloma ne bi smel imeti položaja stranke. Tudi 24. člen naj bi pomenil kršitev 155. člena ustave. Pobudnik pa zatrjuje tudi kršitve enakosti pred zakonom in pravne varnosti, ker naj ne bi bilo jasno, kdo "podeduje" obveznosti po tej določbi v primeru prodaje nepremičnine pred uveljavitvijo novele ZDen. Glede 23. člena pobudnik meni, da pomeni novo izredno pravno sredstvo kršitev 2. člena ustave in se sklicuje na stališče ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-121/97.

– Pobudnik Ljubo Sirc navaja, da novela ZDen s svojo retroaktivnostjo krši 155. člen ustave, z diskriminacijo 14. člen ustave, z omejevanjem vrnitve premoženja pa 30. in 26. člen ustave. Izpodbija drugi odstavek 1. člena, 5., 6. in 8. člen novele ZDen. Meni, da je drugi odstavek 1. člena nejasen in zavajajoč. Nejasno naj bi bilo, za kakšnega državljana gre, ali za takega, ki je samo tuj državljan, ali za takega, ki ima tuje državljanstvo poleg slovenskega. Nejasno naj bi bilo tudi, katere države imajo s Slovenijo sklenjene meddržavne pogodbe. Kršen naj bi bil 23. člen ustave, ker 5. člen za vprašanja, ki jih ureja, ne določa pristojnosti sodišč za odločanje. Zaradi pretirane skrbi za izdatke najemnikov naj bi bili upravičenci diskriminirani v razmerju do najemnikov. Diskriminacijo naj bi pomenila tudi določba 8. člena, ker ne določa, da naj bi Slovenski odškodninski sklad izplačeval tudi dolgove, ki so jih takratne kapitalske družbe ali državne ustanove imele do svojih upnikov. Glede hipotek pa navaja, da so predvsem odvisne od obligacijskega razmerja, na katerega se nanašajo. Zaradi načela enakopravnosti pa naj bi bilo potrebno oživiti še vse druge dolgove, tudi take, ki niso bili zavarovani s hipotekami.

Državni zbor na pobude ni odgovoril.

Ustavno sodišče je pod A) te obrazložitve navedene pobude združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Iz vsebine pobud in priloženih listin izhaja, da pobudniki izkazujejo pravni interes za vložitev pobude za oceno ustavnosti posameznih določb novele ZDen. Ustavno sodišče je priznalo pravni interes tudi ZLRPS, ker je namen tega združenja prav varstvo interesov njegovih članov, katerih pravni položaj naj bi bil z izpodbijanimi določbami prizadet. V zvezi s članstvom pa ZLRPS ni izkazalo pravnega interesa za izpodbijanje prvega odstavka 4. člena novele ZDen. Ker procesna predpostavka iz drugega odstavka ZUstS ni bila izpolnjena, je ustavno sodišče pobudo združenja v tem delu zavrglo. Pobudnik Rimskokatoliško škofijstvo Ljubljana pa ni izkazal pravnega interesa za izpodbijanje 10. in 11. člena novele ZDen. Zato je ustavno sodišče to pobudo v tem delu zavrglo.

Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS je ustavno sodišče pobude, razen delov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Pri odločanju v tej zadevi je bil na lasten predlog (zaradi vnaprejšnje opredeljenosti do nekaterih spornih vprašanj v tej zadevi, izražene v medijih) izločen sodnik mag. Matevž Krivic.

ZDen bo 7. decembra letos (1998) veljal že sedem let. V tem obdobju je ustavno sodišče v številnih zadevah opravilo ustavnosodno presojo posameznih določb ZDen. Predmet ustavnosodne presoje pa niso bile le njegove posamezne določbe, ampak je ustavno sodišče presojalo tudi zakona, ki sta začasno zadržala vračanje določenega premoženja na podlagi ZDen (moratorija). Prav tako je bilo predmet ocene ustavnosti referendumsko vprašanje v zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o spremembah in dopolnitvah ZDen. Ustavno sodišče je v tem obdobju odločilo tudi o precejšnjem številu ustavnih pritožb, ki so se nanašale na denacionalizacijske odločbe ali druge posamične akte, ki so bili izdani v zvezi z denacionalizacijo. V številnih denacionalizacijskih zadevah je ustavno sodišče odločilo tudi o sporu glede pristojnosti med sodišči in upravnimi organi.

Ustavno sodišče je pri odločanju v vseh denacionalizacijskih zadevah izhajalo iz temeljnih načel, na katerih temelji ZDen. ZDen, ki je bil sprejet še pred sprejetjem nove ustave, je rezultat doseženega političnega soglasja, da se popravijo krivice, ki so bile v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose v imenu "t.im. revolucionarne preobrazbe takratne družbe in z uvajanjem socialističnih družbenoekonomskih odnosov", ter tudi tiste krivice, ki so bile storjene v imenu obračuna s takratnemu režimu sovražnimi osebami (Predlog za izdajo ZDen z osnutkom zakona – ESA 299, Poročevalec, št. 7/91 z dne 19. 2. 1991). Namen ZDen je torej, da se popravijo krivični posegi v premoženje, ki so bili storjeni na podlagi predpisov in drugih prisilnih ukrepov državnih organov proti koncu druge svetovne vojne in v določenem času po njenem prenehanju, praviloma ne glede na politično in ideološko opredelitev prizadetih oseb v tem času. ZDen je natančno določil premoženje, ki je predmet vračanja (tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi enega izmed predpisov, taksativno naštetih v 3. členu, ali na način, določen v 4. ali 5. členu ZDen), in pogoje za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije (členi 9 – 15). Na podlagi teh določb so osebe (fizične in pravne), ki izpolnjujejo zakonske pogoje, pridobile določeno pravico, to je pravico zahtevati vrnitev premoženja, na katerem so imele pred podržavljenjem lastninsko pravico. Ustavno sodišče je že v prvih zadevah, v katerih je ocenjevalo ustavnost posameznih določb ZDen, moralo odločiti, kakšno ustavnopravno varstvo mora uživati ta posebna pravica v luči nove ustave. Sprejelo je stališče, da pravica do denacionalizacija pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v ustavni pravici do lastnine iz 33. člena ustave. V skladu s tem stališčem je vsak poseg v pravico do denacionalizacije štelo kot poseg v ustavno pravico. Zato je pri oceni o skladnosti posega v pravico do denacionalizacije uporabilo strogo ustavno presojo po tako imenovanem testu sorazmernosti. Ustavno sodišče je navedeno ustavno presojo glede pravice do denacionalizacije natančneje opredelilo v odločbi št. U-I-107/96 – v 14. in 15. točki obrazložitve (objavljena v Uradnem listu RS, št. 1/97; OdlUS V,174). Ustavno sodišče je v eni izmed svojih zadnjih odločb št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98), ko je presojalo spremembe in dopolnitve zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, sprejelo stališča v zvezi z ustavnim varstvom lastnine. Poudarilo je, da "definicija lastnine po slovenski ustavi vključuje njeno socialno, gospodarsko in ekološko funkcijo (prvi odstavek 67. člena)" in da je zakonodajalec dolžan uravnotežiti individualni in skupnostni element lastnine (22. in 23. točka obrazložitve). Ustavno sodišče je tudi ponovno obrazložilo strogo ustavno presojo po tako imenovanem testu sorazmernosti (24. točka obrazložitve). Izrecno je navedlo:"ustavno sodišče je že v nekaj odločbah sprejelo stališče, da so posegi v ustavne pravice podvrženi strogi ustavni presoji po tako imenovanem testu sorazmernosti. Po slednjem je poseg dopusten samo v primeru, da je nujen (neizogiben) za varstvo drugih človekovih pravic; poseg tudi ne sme biti prekomeren, kar pomeni, da je dopusten le najblažji izmed možnih posegov, s katerim se lahko zagotovi ustavno dopustni in zaželeni cilj – varstvo enako pomembnih pravic drugih. Zakonodajalec mora izkazati, da ne more v celoti zavarovati te pravice zaradi tega, ker bi s tem posegel v druge človekove pravice."

V zvezi z naknadnim spreminjanjem temeljnih načel ZDen je ustavno sodišče v odločbi, s katero je ocenilo vprašanje, vsebovano v zahtevi za razpis referenduma (odločba št. U-I-121/97, Uradni list RS, št. 34/97, OdlUS VI, 69), še posebej poudarilo, "da je ZDen kot tranzicijski zakon glede na svoj namen sistemski zakon, v katerem so bila jasno opredeljena vsa osnovna načela procesa denacionalizacije, ki se v skladu z načeli pravne države lahko spreminjajo le, če so podani pogoji in okoliščine, ki zadostijo kriterijem najstrožje ustavnosodne presoje".

V skladu s sprejetimi stališči je ustavno sodišče presojalo tudi izpodbijane določbe novele ZDen, ki so bile predmet ustavnosodne presoje v tej zadevi.

Za razumevanje vsebine 1. člena novele ZDen je potrebno na kratko povzeti dosedanjo ureditev pojma in položaja upravičenca do denacionalizacije. ZDen v 3. členu taksativno našteva predpise, ki jih je izdala proti koncu osvobodilne borbe ali po vojni nova, na revolucionaren način vzpostavljena oblast in na podlagi katerih je bilo opravljeno podržavljenje. ZDen ne razveljavlja teh predpisov kakor tudi ne posamičnih aktov, ki so bili izdani na njihovi podlagi, ampak določa, da je predmet vračanja le tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi enega izmed predpisov, naštetih v 3. členu, ali na način, določen v 4. ali 5. členu ZDen.

Podržavljenje na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu, ali na načine, določene v 4. in 5. členu, pa samo po sebi še ne zadostuje, da ima oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, tudi pravico do denacionalizacije, to je, da postane denacionalizacijski upravičenec. ZDen je v prvem odstavku 9. člena določil temeljno načelo, kdo je praviloma lahko upravičenec do denacionalizacije. Določil je, da so upravičenci do denacionalizacije tiste fizične osebe, ki so imele ob podržavljenju status jugoslovanskega državljana in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije je torej jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja. Od tega pravila ZDen določa nekatere izjeme, ki dopuščajo, da je fizična oseba lahko upravičenec tudi, če v času podržavljenja ni bila vpisana v evidenco državljanov ali ni bila jugoslovanski državljan. Zakon je v tretjem odstavku 63. člena predvidel poseben postopek, v katerem lahko upravni organ izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni bil vpisan v evidenco državljanstva. Na podlagi izrecne določbe pa niso upravičenci tiste fizične osebe, ki niso bile vpisane v evidenco o državljanstvu iz razlogov iz drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ št. 54/46 in 105/48). Kljub temu pa so osebe, ki v času podržavljenja niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, lahko denacionalizacijski upravičenci, če so bile internirane zaradi verskih ali drugih razlogov ali pa so se borile na strani protifašistične koalicije (drugi odstavek 9. člena). Prav tako se po zakonu štejejo za denacionalizacijske upravičence osebe, ki v času podržavljenja niso bile jugoslovanski državljani, pa so imele stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije in jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15. 9. 1947 z zakonom ali mednarodno pogodbo. Nadaljnja izjema je določena še v 12. členu: če oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena, lahko postanejo upravičenci njen zakonec ali njeni dediči prvega dednega reda, vendar pod pogojem, da so navedeni pravni nasledniki pridobili jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Opisana ureditev je bila že predmet ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97, OdlUS VI, 43) odločilo, da določbe 9. člena in uporaba drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ niso v neskladju z ustavo. Glede 12. člena je ustavno sodišče ugotovilo, da zakonodajalec ni zajel določenih primerov, ki bi jih ob upoštevanju načela enakosti moral zajeti, in je zato razveljavilo besedi "drugega odstavka". Tako je na podlagi določbe 12. člena upravičenec zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če fizična oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ne more biti upravičenec, seveda pod pogojem, da je bilo zakoncu in dedičem priznano jugoslovansko državljanstvo. Člen 1 novele ZDen vnaša v zgoraj opisano ureditev tri spremembe oziroma dopolnitve.

Prva dopolnitev, ki jo vnaša v zakon prvi odstavek 1. člena novele ZDen, se nanaša na drugi odstavek 9. člena ZDen, kateremu je dodano naslednje besedilo: "Prav tako niso upravičenci tiste fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki so premoženje pridobile od okupacijskih sil ali njihovih organizacij v času druge svetovne vojne."

Pobudniki menijo, da ta dopolnitev drugega odstavka 9. člena pomeni negiranje stališča ustavnega sodišča v zadevi št. Up-332/97 in da za nazaj, ne glede na že pravnomočne denacionalizacijske odločbe, spreminja zakonite upravičence v "neupravičence". Navajajo, da so bili pravni posli v času okupacije sklenjeni v skladu z že stoletja znanimi načeli civilnega, zlasti pogodbenega prava, in da pogodbe, sklenjene pred skoraj 60 leti v času sklenitve niso bile nezakonite. Menijo, da je izpodbijana dopolnitev v nasprotju z 2., 14., 22., 23., 33., 153. in 155. členom ustave.

Do navedene dopolnitve je prišlo v fazi tretje obravnave predloga novele ZDen. Razlogi za sprejem so razvidni iz obrazložitve amandmaja (EPA 1644 – tretja obravnava, z dne 24. 2. 1998). Predlagatelj amandmaja navaja, da so bili v času okupacije slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno številni lastniki prisiljeni prodati nepremičnine okupatorju oziroma njegovim posebnim organizacijam za upravljanje nepremičnin za bagatelno ceno, ker so zaradi vojne in okupacije cene stavb izredno padle. Te organizacije, kot primer je navedena taka organizacija v Ljubljani – Emona, so pozneje te stavbe prodajale po izredno ugodnih cenah. Prednost pri nakupu naj bi imeli samo največji okupatorjevi pomagači. Njihovim dedičem se sedaj "zaradi neprecizne opredelitve upravičencev v ZDen" vrača to neveljavno pridobljeno premoženje.

Dopolnitev drugega odstavka 9. člena vnaša med pogoje za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca še dodaten pogoj. V vseh primerih, ko je bilo podržavljeno premoženje pridobljeno s pravnimi posli v času okupacije, bi oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, morala tudi priložiti dokazilo, iz katerega bi bilo razvidno, da podržavljenega premoženja ni pridobila od "okupacijskih sil in njihovih organizacij", oziroma v primeru pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe bi lahko v teh primerih prišlo do obnove postopka na podlagi 2. točke prvega odstavka 23. člena novele ZDen.

Iz obrazložitve amandmaja je razvidno, da predlagatelj z izrazom "okupacijskih sil in njihovih organizacij" ni štel le državnih organov in organizacij okupatorja, ampak tudi tuje pravne osebe – gospodarske družbe, ki so jih ustanovili okupatorji ali so delovale na podlagi pooblastil okupatorskih oblasti. Iz zgodovinskih virov1 je razvidno, da je bila Emona, ki jo omenja obrazložitev, italijanska delniška družba, ustanovljena dne 20. 11. 1941, z glavnim sedežem v Rimu. Tej družbi je italijanska vlada poverila odkup nepremičnin preseljenih kočevskih Nemcev od nemške države oziroma od nemške družbe za naselitev skrbniških ozemelj (DUT – Deutsche Umsiedlungs Treuhandgesellschaft), oziroma premoženje vseh preseljenih Nemcev in oseb nemške narodnosti ("folksdojčerjev") iz Ljubljanske pokrajine. Na podlagi odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, z dne 21. novembra 1944 (objavljen v Uradnem listu DFJ, št. 2 – 25/45 z dne 6. 2. 1945 – v nadaljevanju: odlok AVNOJ) je prešlo vse premoženje družbe Emona kot premoženje nemškega rajha in njegovih državljanov v državno last. Po navedenem odloku AVNOJ, ki je bil po sprejemu ustave FLRJ z zakonom o potrditvi in spremembah odloka potrjen in spremenjen (novo ime: zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, Uradni list FLRJ, št. 63/46 – v nadaljevanju: ZPSP) je vse premoženje nemškega rajha in njegovih državljanov in vse premoženje oseb nemške narodnosti ne glede na državljanstvo (z določenimi izjemami) prešlo v državno last ex lege – dne 6. februarja 1945, ko je dobil veljavo odlok AVNOJ z dne 21. novembra 1945 (tretji odstavek 1. člena).

Glede pravnih poslov, sklenjenih po 6. aprilu 1941, je odlok AVNOJ v 6. členu določil, da so nični le tisti pravni posli, ki so jih sklenile osebe in podjetja iz 1. člena. Nični so torej postali tisti pravni posli, sklenjeni po 6. aprilu 1941, pri katerih je bila vsaj ena izmed strank pravnega posla oseba iz 1. člena odloka (nemška država – nemški rajh – nemški državljani, osebe nemške narodnosti – z izjemami, vojni zločinci in njihovo pomagači, ter osebe, ki so bile s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojene na izgubo imetja v korist države).

ZPSP je v 7. členu, ki je bil spremenjen in dopolnjen (Uradni list FLRJ, št. 105/46 z dne 27. 12. 1946), je vsebinsko določal enako kot 6. člen, le da pravnih poslov ni definiral glede oseb, ki so jih sklenile, ampak je določal, da so nični tisti pravni posli odsvojitve ali obremenitve, ki se tičejo premoženja, ki po 1. členu tega zakona preide v državno last.

Pravni posli, ki so bili sklenjeni po 6. aprilu 1941 glede premoženja, ki je bilo predmet podržavljenja po 1. členu odloka AVNOJ ali ZPSP, so bili nični. Izjema je veljala le za pravne posle, sklenjene po 29. 11. 1944. Ti posli so postali nični le,"če so bili sklenjeni v nameri, da se premoženje izmakne odvzemu v korist države", pri čemer se je takšen namen predpostavljal, če se ni dokazalo nasprotno.

Med osebami (pravne in fizične), ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi odloka AVNOJ ali ZPSP, lahko postanejo denacionalizacijski upravičenci le osebe nemške narodnosti, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi odloka oziroma zakona, in to le, če izpolnjujejo pogoje iz prvega ali drugega odstavka 9. člena ZDen. Na podlagi odločbe ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (OdlUS VI,43) pa lahko postanejo denacionalizacijski upravičenci tudi tiste osebe nemške narodnosti, ki niso bile vpisane v evidenco iz razlogov drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (ker so živele v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti), če take osebe uspejo izpodbiti domnevo nelojalnosti. Če oseba v posebnem ugotovitvenem postopku iz tretjega odstavka 63. člena ZDen izpodbije domnevo o svoji nelojalnosti, se šteje, da je bila ob podržavljenju jugoslovanski državljan in ob izpolnitvi pogoja, da je pridobila to državljanstvo tudi po 9. 5. 1945, izpolnjuje pogoje za status denacionalizacijskega upravičenca.

Ustavno sodišče je odločalo o veljavnosti pravnih poslov, sklenjenih od 6. 4.1941 do 29. 11. 1944, z odločbo št. Up-332/97 (Uradni list RS, št. 33/98). Odločilo je, da se veljavnost pravnih poslov, sklenjenih v tem času, presoja v skladu s takrat veljavnimi predpisi, in ni uporabilo določb o ničnosti pravnih poslov v 6. členu odloka AVNOJ oziroma 7. člena ZPSP. Odločilo je, da je treba "v primerih, ko gre za pravni posel, ki v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni bil ničen oziroma protipraven, šteti, da gre za podržavljenje premoženja že s samim predpisom, ki je določil ničnost in ki ga ZDen šteje kot podlago za uveljavljanje denacionalizacije. Ničnost pravnih poslov je bila namreč v teh primerih določena prav zaradi podržavljenja" (točka 10 obrazložitve).

Da se v denacionalizacijskih postopkih ne uporabljajo predpisi, našteti v 3. členu ZDen, je razvidno tudi iz sklepa št. U-I-267/97 z dne 29. 1. 1998. Ustavno sodišče je v tej zadevi zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti odloka AVNOJ in izrecno poudarilo, "da je odlok po določbi 3. člena ZDen le eden od predpisov, katerih nekdanja uporaba v času podržavljenja premoženja je podlaga za današnjo denacionalizacijo. Pri tem pa pristojni organi, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, uporabljajo določbe ZDen in ne določb odloka."

Izpodbijana dopolnitev drugega odstavka 9. člena v konkretnem primeru pomeni, da določena oseba – kupec – ne more biti upravičenec, če je kupil pred podržavljenjem nepremičnino od nemškega rajha, italijanske države ali od drugih organizacij, ustanovljenih od okupatorjev, kot npr. od italijanske družbe Emona ali nemškega DUT. S tem, ko izpodbijana dopolnitev tem kupcem ne priznava statusa denacionalizacijskega upravičenca, dejansko te pravne posle za nazaj razglaša za neveljavne.

Pobudnik pravilno ugotavlja, da je izpodbijana ureditev v nasprotju s stališčem ustavnega sodišča, obrazloženim v prejšnjih točkah te obrazložitve. Na podlagi izpodbijane določbe ne bi mogli uveljavljati zahtevkov za denacionalizacijo le tisti kupci, ki so kupili premoženje od nemškega rajha, italijanske države ali od drugih organizacij, ustanovljenih od okupatorjev. Vsi drugi kupci pa bi lahko uveljavljali zahtevke za denacionalizacijo, čeprav so podržavljeno premoženje kupili od Nemcev, ki so se preselili v Nemčijo, od oseb nemške narodnosti, ki so se izselile ali pobegnile, in na podlagi drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ niso pridobile jugoslovanskega državljanstva in tudi niso uspele izpodbiti domneve nelojalnosti (ali dokazati, da niso nemške narodnosti).

Pri oceni ustavnosti izpodbijane dopolnitve je potrebno presoditi, ali je zakonodajalec imel stvarne in utemeljene razloge za opisano razlikovanje. V obrazložitvi amandmaja je le na splošno navedeno, da so okupacijske sile prodajale nepremičnine po nizkih cenah – torej naj bi bili kupci kupili te nepremičnine pod takratno tržno vrednostjo. Ta razlog, ki naj bi opravičeval izpodbijano dopolnitev, ni z ničimer izkazan. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je potrebno vse pravne posle ne glede na lastnost strank obravnavati enako, ker so se vsi pravni posli sklepali v enakih političnih in gospodarskih razmerah – v času vojne in okupacije.

Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana ureditev sprejeta brez utemeljenega razloga. Ker ni izpolnjen že prvi najosnovnejši pogoj za poseg v pravico upravičencev do denacionalizacije, jo je ustavno sodišče razveljavilo.

Drugo dopolnitev, ki jo vnaša v zakon drugi odstavek 1. člena novele ZDen, predstavlja novi tretji odstavek 9. člena ZDen, ki se glasi: "Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica na podlagi meddržavne pogodbe priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec."

Pobudniki izpodbijajo novi tretji odstavek iz razloga, ker jemlje status upravičenca do denacionalizacije, ki ga prvi odstavek 9. člena brezpogojno priznava, in to priznanje veže na obstoj "nekakšne meddržavne pogodbe". Menijo, da ta določba jemlje status upravičencev našim rojakom v severni in južni Ameriki, kjer ni bilo nikoli komunizma, protipravnih razlastitev in nacionalizacij, in zato tudi nikoli ne bo mogla Republika Slovenija s temi državami sklepati meddržavnih pogodb glede vzajemnega priznavanja statusa denacionalizacijskega upravičenca. Po mnenju pobudnikov gre za očitno kršitev 14. člena ustave.

Poslanska skupina ZLSD je v drugi obravnavi novele ZDen predlagala amandma, ki naj bi postal nov tretji odstavek 9. člena (EPA 1644 z dne 10. 10. 1997). Po tem amandmaju naj bi bila fizična oseba, ki je imela na dan 9. 5. 1945 državljanstvo katere od republik bivše SFRJ, upravičenec do denacionalizacije le, če bi bila taka pravica na podlagi meddržavne pogodbe priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljani so upravičenci.

Iz obrazložitve amandmaja izhaja, da je predlog amandmaja nastal kot reakcija na ureditev denacionalizacije v Republiki Hrvaški, ki je priznala pravico do denacionalizacije le tistim osebam, ki so bile ob uveljavitvi zakona hrvaški državljani. Ker ZDen priznava pravico do denacionalizacije tudi tujim državljanom, torej tudi hrvaškim državljanom, naj bi bili slovenski državljani pri uveljavljanju denacionalizacijskih zahtevkov na Hrvaškem zaradi take ureditve v neenakopravnem položaju v primerjavi s hrvaškimi državljani, kadar ti uveljavljajo take zahtevke v Sloveniji.

V besedilu predloga novele ZDen – tretja obravnava (Poročevalec, št. 10 z dne 28. januarja 1998 – EPA 1644) je v 1. člen že vključeno besedilo novega tretjega odstavka v sedanjem veljavnem besedilu – z manjšimi redakcijskimi spremembami. Besedilo se ne nanaša le na tiste osebe, ki so imele na dan 9. 5. 1945 državljanstvo katere od republik bivše SFRJ, ampak na vse fizične osebe, ki so imele na ta dan jugoslovansko državljanstvo in so sedaj tujci – nimajo slovenskega državljanstva. Navedena sprememba ni obrazložena, v zakonodajnem gradivu pa ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj in iz katerih razlogov je bila storjena opisana sprememba.

Kot je bilo že obrazloženo (11. in 12. točka), ZDen že od začetka veljavnosti priznava pravico do denacionalizacije tudi osebam, ki so ob njegovi uveljavitvi tuji državljani, če izpolnjujejo zakonske pogoje. ZDen med pogoje za pridobitev položaja denacionalizacijskega upravičenca ni vključil še dodatnega pogoja, da je moral biti upravičenec v času denacionalizacije slovenski državljan. Tako v 62. členu določa, da mora biti zahtevi za denacionalizacijo priloženo potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu in če vlagatelj zahteve nima stalnega prebivališča na območju RS, ime pooblaščenca, ki bo pred pristojnim organom zastopal interese vlagatelja. V tretjem odstavku 63. člena je zakon določil organ in postopek v primeru, če upravičenec ni bil vpisan v evidenco državljanstva (ugotovitvena odločba o državljanstvu). Pravico do pridobitve lastninske pravice na nepremičninah tujcem omejujeta le ustavni določbi in sicer določba 68. člena ustave in 9. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave RS (od 14. julija 1997 pa spremenjeni 68. člen ustave – ustavni zakon o spremembi 68. člena ustave RS, Uradni list RS, št. 42/97). Na podlagi navedenih ustavnih omejitev upravičenci–tujci ne morejo dobiti podržavljene nepremičnine vrnjene v naravi – ne morejo pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, temveč le odškodnino (prvi odstavek 42. člena ZDen).