TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje glede zavrnilne odločitve: o zahtevku za odškodnino za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in

posledično odločitev o stroških prvostopnega postopka, razveljavi in

se v teh delih vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V

preostalem izpodbijanem delu (glede zavrnilne odločitve o zahtevku za

odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti) pa se pritožba

tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbama tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v ugodilnem delu glede prisojene odškodnine za strah ter

odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti in posledično odločitev o stroških prvostopnega postopka v

ugodilnem delu, razveljavi in se v teh delih vrne zadeva sodišču prve

stopnje v novo sojenje. V preostalem izpodbijanem delu (glede

ugodilne odločitve o zahtevku za odškodnino za telesne bolečine in

nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 650.000,00 SIT z obrestmi, ki

tečejo od 15.11.2002 do 28.6.2003 v višini zakonitih zamudnih

obresti, zmanjšanih za TOM, od 29.6.2003 dalje pa po predpisani meri

zakonitih zamudnih obresti) pa se pritožbi tožene stranke zavrneta in

se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

 

Sodišče prve stopnje je dejansko oceno res napravilo tudi na podlagi

izpovedb prič in ugotovitev izvedenca medicinske stroke oz.

ugotovitev iz kazenskega postopka, ki teče zoper toženca (zoper

tožnika pa je bil po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča

kazenski postopek ustavljen), s čemer pa je zgolj upoštevalo tako

zahteve kot tudi domet dokazne aktivnosti pravdnih strank, ki kakšnih

drugih dokazov (na primer z neposrednim zaslišanjem prič) nista

predlagali, temveč sta terjali prav vpogled v omenjeni kazenski spis.

Z dokaznim ocenjevanjem tudi tega predlaganega dokaza je sodišče prve

stopnje zgolj pravilno upoštevalo načeli materialne resnice in proste

presoje dokazov (člen 8 ZPP). Pritožbeno namigovanje na

nesprejemljivost dokazne ocene, ker je ta oprta tudi na podatke

nedokončanega kazenskega postopka, je zato nepomembno.

Za strah prisodi lahko sodišče odškodnino le v primeru če je bil ta

intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil intenziven strah le

kratkotrajen pa le tedaj, če je bilo dalj časa porušeno oškodovančevo

duševno ravnovesje. V sodni praksi je torej ustaljen pravni standard,

ki se je oblikoval na podlagi besedila 200. člena ZOR (sedaj

vsebinsko enaka določba 179. člena OZ), po katerem sodišče prisodi

tudi za strah odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja

strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (merila iz 1. odstavka

cit. določbe), pri čemer pa mora sodišče pri odločanju oziroma odmeri

odškodnine gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine,

pa tudi na to, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z

njeno naravo in družbenim namenom (kriterji iz 2. odstavka istega

člena). Navedenemu v sodni praksi ustaljenemu pravnemu dejanskemu

stanu mora ustrezati ugotovljeni konkretni dejanski stan, da je

mogoča ugodilna odločitev glede te odškodninske postavke. Takšne

subsumpcije pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni opravilo.

V izpodbijanem delu sodbe manjkajo razlogi o tem, kakšen primarni

strah in kakšen sekundarni strah je tožnik utrpel glede na stopnjo

intenzivnosti in glede na časovno trajanje. Zato ob takšnih

pomanjkljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje niti še ni bila mogoča

odmera odškodnine iz tega naslova. Izpodbijana odločitev v tem delu

tako nima potrebnih - opisanih pravnorelevantnih razlogov, zaradi

česar se ne da preizkusiti. Zato je moralo sodišče druge stopnje v

tem delu ugoditi pritožbama tožene stranke in zaradi izkazane kršitve

iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, razveljaviti v tem delu

sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo sojenje (člen

354/1 ZPP).

Glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem

pa sodišče prve stopnje sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da

tožniku pripada najmanj takšna odškodnina, kakršna mu je že

odmerjena, pri čemer pa v izpodbijani sodbi povzete dejanske

ugotovitve o vrsti, stopnji in trajanju telesnih bolečin in

nevšečnosti med zdravljenjem, na katere se pritožbeno sodišče v

izogib ponavljanju le sklicuje, terjajo odmero še nekoliko višje

odškodnine. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo,

da je tožnik tudi v tem delu zvišal tožbeni zahtevek, o tem delu

tožbenega zahtevka ni odločalo, onemogočeno pa je s tem tudi

pritožbenemu sodišču, da samo odmeri višjo odškodnino in spremeni

izpodbijano odločitev v tem delu. V ugodilnem delu pa je ob povedanem

pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu

sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sicer v tem delu sodbo

glede višine prisojene odškodnine le pavšalno izpodbija, pritožbeno

sodišče pa ni ugotovilo v tem delu nobenih po uradni dolžnosti

upoštevnih procesnih ali materialnopravnih kršitev (člen 353 ZPP).

V zvezi z odločitvijo glede prisojene odškodnine za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče druge stopnje tudi

po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodba v tem delu ne vsebuje vseh

razlogov, ki sestavljajo potreben pravotvorni dejanski stan in se

zato tudi v tem delu ne da preizkusiti. Predvsem manjka v zvezi s to

odškodninsko postavko vselej pomembna okoliščina - oškodovančeva

starost, ki predstavlja potrebno oporno točko za hipotetični

približni izračun o tem, koliko časa oziroma kakšen del svojega

življenja bo oškodovanec trpel duševne bolečine zaradi omejitev, ki

jih je utrpel zaradi poškodb. Predvideno trajanje tovrstnih duševnih

bolečin pa predstavlja eno od najpomembnejših okoliščin primera

oziroma meril za izračun višine primerne odškodnine iz tega naslova.

Ta okoliščina je še posebej pomembna v spornem primeru, ko tožeča

stranka v pritožbi opozarja na (tudi v izvedenskem mnenju navedeno)

dejstvo, da tožnik še vedno opravlja vsakodnevno kmetijska opravila.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbam obeh

pravdnih strank in razveljaviti tudi v tem delu (torej tako v

ugodilnem kot tudi v zavrnilnem delu) izpodbijano sodbo in vrniti

zadevo v novo sojenje zaradi tudi tu izkazane bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Odškodnino za skaženost prisodi sodišče če oškodovanec duševno trpi

ob pogledu in zavedanju spremembe na telesu, ki je posledica poškodbe

(subjektivni element skaženosti) in če obenem tudi pri okolici zaradi

takšne telesne spremembe vzbuja negativna čustva kot so groza, gnus,

odpor ipd. oziroma čustva kot so pomilovanje, sočustvovanje ipd.

(objektivni element skaženosti). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo

na podlagi neposrednega zaznavanja, da 6 cm dolga in do 0,5 cm široka

brazgotina v barvi kože ni niti takoj opazna in ni takšna, ki bi

glede na tožnikovo starost in siceršnji njegov izgled lahko vzbujala

neprijetne občutke in je brazgotino ustrezno ocenilo le kot

kozmetični defekt, ki predvsem zaradi izostanka objektivnega elementa

skaženosti, izključuje priznanje odškodnine. Takšne materialnopravno

pravilne presoje ne morejo omajati ob povedanem pritožbena

sklicevanja, da tožnik vendarle duševno trpi, ko se zazre v

brazgotino. Ob povedanem je pritožbeno sodišče zavrnilo v teh delih

pritožbi in potrdilo v dejanskem in materialno pravnem pogledu

pravilno odločitev sodišča prve stopnje.