TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožničina zahteva, da se ji povrnejo stroški odgovora na revizijo, se zavrne.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka sicer pravilno poudarja v reviziji, da predstavljajo določila splošnih pogojev materialno pravo, vendar pa v razlogih svoje revizije povzema le prvi odstavek 10. člena in ne tudi ostalih, ki skupaj urejajo celoten splet možnih položajev. Tako revizija osredotoči svoja izvajanja na zatrjevano skleniteljevo zamudo, nastalo po januarju 1993, medtem ko sodišči nižjih stopenj utemeljujeta svojo odločitev z vsemi pravno relevantnimi okoliščinami, med katerimi sta ključni dve: da toženka do nastopa zavarovalnega primera ni podala izjave, da pogodbo razdira kot ji nalaga drugi odstavek 10. člena splošnih pogojev (ki jih je sama sprejela in ki jih zato drugače kot so zapisani ne more tolmačiti na škodo zavarovanca kot šibkejše stranke) in da je tožnica zavarovalno premijo poravnala 10.11.1993, kar pomeni, da ob nastopu zavarovalnega primera ni bila v zamudi. Toženka od prejema plačila (10.11.1993) do nastopa zavarovalnega primera (25.11.1993) ni storila ničesar, pač pa je sklenila sporočiti izjavo o razdrtju zavarovalne pogodbe šele po nastopu zavarovalnega primera. Sodna praksa pa se je že izrekla, da je zavarovalna pogodba obveznostna, ki se lahko molče podaljša ali obnovi, kadar stranka v zamudi izpolni svojo obveznost po preteku odrejenega časa, druga pa to sprejme kot izpolnitev pogodbe. Ob takem stanju revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovljene dejanske okoliščine presodili v skladu s pravno podlago (to je določbami 10. člena že citiranih splošnih pogojev in posebno določilom 945. člena zakona o obligacijskih razmerjih).