IZREK
Prvi, drugi in četrti odstavek 19. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) niso bili v neskladju z Ustavo. Tretji in četrti odstavek 71. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 30/01, 67/02, 101/03, 134/03 - ur.p.b., 45/04, 97/04 - ur.p.b. in 114/04) nista v neskladju z Ustavo.
EVIDENČNI STAVEK
Obveznost plačila davka na dodano vrednost je odvisna od zakonske ureditve, ki ni nujno identična z dogovorom strank.
Izpolnitev pravnega posla oziroma pogoji in roki plačila so sicer prepuščeni svobodni volji strank, vendar zakon lahko določi drugo navezno okoliščino, ki bo podlaga za določitev nastanka davčne obveznosti. Zato izpodbijana ureditev ne posega v svobodno gospodarsko pobudo in ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave.
Obdavčitev določenega prometa, opravljenega na podlagi pogodb sklenjenih v času uporabe Zakona o prometnem davku, z davkom na dodano vrednost ni v neskladju z 2. Ustavo, saj gre za spremembo v javnem interesu, neizogibno za čim celovitejšo in popolnejšo uveljavitev sistema davka na dodatno vrednost že na začetku njegove uporabe, ki je bila kot taka pričakovana in torej predvidljiva.
Ureditvi v 3. odstavku 71. člena Zakona o davku na dodano vrednost, na podlagi katere je lahko davčni zavezanec davčno osnovo za DDV od dobav oziroma storitev, opravljenih po 1. 7. 1999, zmanjšal za tista predplačila, za katera je bil obračunan in plačan davek po ZPD, vendar le pod pogojem, da so bila predplačila plačana do 30. 6. 1999, ni mogoče očitati razlikovanja med davčnimi zavezani brez razumnega in stvarnega razloga, ki bi bilo v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.