TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni:

- v 3. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 37.560,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.308,00 SIT od 30.4.1990 do

plačila, od 13.026,00 SIT od 31.5.1990 do plačila in od 15.226,00 SIT

od 30.6.1990 do plačila, zavrne,

- v 5. točki izreka tako, da so tožeče stranke dolžne toženi stranki

v 15 dneh povrniti vsaka po 20.284,00 SIT pravdnih stroškov, v

primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka

do plačila.

2. Tožeče stranke so dolžne v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi

stranki povrniti vsaka po 18.820,00 SIT pritožbenih stroškov, v

primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka

do plačila.

 

Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju, ni

urejal vprašanja morebitnih denarnih zahtevkov zastopnika do

naročnika iz naslova plačila za koristi, ki jih ima naročnik v času

po prenehanja zastopniške pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti

zastopnika v času trajanja pogodbenega razmerja. Šele z uveljavitvijo

Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/01) je podana neposredna

zakonska podlaga za uveljavljanje posebne odpravnine (čl. 833 OZ), ki

pa je izrecno izključena v primeru razdrtja pogodbe iz krivdnega

razloga na strani zastopnika (2. tč 834.čl. OZ). Ob tem, da pogodba

med pravdnima strankama ne daje podlage za denarne zahtevke tožnika

kot zastopnika iz naslova provizije tudi po razdrtju pogodbe, torej

ni materialnopravne podlage za nastanek denarne obveznosti tožene

stranke do tožnika po tem, ko sta v posledici razdrtja pogodbe

pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti.