TFL Vsebine / Revija Revus

Voluntarističen pogled na naravno pravo in na protislovja. Način izgradnje pojma hierarhije v latinski srednjeveški misli. Dela srednjeveških pravnikov kažejo, kako je v razlagalni argumentaciji manipulacija deontičnih protislovij prima facie povezana s teorijo legitimnosti hierarhije norm, razumljene ne zgolj kot politično, ampak predvsem kot racionalno orodje pravne znanosti usmerjene k politični teologiji. Pojma naravnega prava v simbolnih dokumentih, kot je Gracijanov Decretum iz 12. stoletja, ni mogoče zvesti na kasnejši aristotelovsko-tomistični intelektualistični model (13. stoletje): v latinskem krščanskem srednjeveškem svetu obstaja več kot le en način mišljenja o naravnem pravu in vsaj en od teh načinov kaže določene skupne točke in skladnosti z judovsko in muslimansko tradicijo. O alternativah aristotelovsko-tomističnemu modelu lahko govorimo kot o družini voluntarističnih modelov (v wittgensteinovskem pomenu): deontična protislovja so lahko močnejša od protislovij prima facie; lahko gre za resnična protislovja, ki kot edini način za odpravo deontičnega protislovja terjajo novo voljno dejanje. Kot primer ekstremnega voluntarističnega ontološkega pristopa lahko vzamemo Duns Scotusovo teorijo. | Predhodna različica tega prispevka je bila objavljena v Parisoli (2008d: 124-141).

The analysis of medieval jurists shows us how the manipulation of deontic prima faciecontradictions is associated in interpretative argumentation to a theory of the legitimacy of the normative hierarchy, understood not only as a political tool, but essentially as a rational tool in a legal science directed toward a political theology. The notion of natural law in emblematical documents such Decretum of Gratian, dated XII. century, cannot be reduced to the posterior Aristotelian-Thomistic intellectualist model (XIII. century): there is more than one way to think about natural law in Christian Latin medieval world, these ways are present along many centuries, and there is at least one of this different ways showing some points of contact and dissonance with the Jewish and Muslim traditions. We can speak about the alternatives to the Aristotelian-Thomistic intellectualist model as the voluntarist model families (in a Wittgenstein's meaning): deontic contradictions may be stronger than prima facie contradictions, they may be genuine contradictions calling for a new act of will as the only way to eliminate the deontic contradiction. Duns Scotus’ theory can be used to illustrate the issues of extreme voluntaristic ontological approach. | A prior version of this article was published in Parisoli (2008d: 124-141).