TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper: - sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 5/2005 z dne 7. 1. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 950/2004 z dne 22. 12. 2004, - sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 64/2005 z dne 18. 3. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 217/2004 z dne 10. 3. 2005 in - sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 110/2005 z dne 17. 5. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 323/2005 z dne 6. 5. 2005 se ne sprejme.

Sodišča so opredelila konkretne okoliščine, na podlagi katerih so sklepala o obstoju realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja, in ob upoštevanju načela sorazmernosti presodila, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ter da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Ker so sodišča pri odločanju o podaljšanju pripora presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev razumno obrazložila, niso ravnala v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi niso kršila pritožnikove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Objektivni razlog za trajanje postopka je nedvomno predvsem v tem, da gre za obsežno kazensko zadevo (več obdolžencev, nadaljevano kaznivo dejanje). Predmet obtožbe je (nadaljevano) kaznivo dejanje, ki ga je zakonodajalec uvrstil med hujša in družbi nevarna dejanja. Po presoji navedenega Ustavno sodišče meni, da ni mogoče ugotoviti, da sodišče glede na naravo zadeve ne bi delalo dovolj hitro in da bi pripor trajal nerazumno dolgo. Zato tudi ni mogla biti kršena pritožnikova pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.