TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če gre v obravnavanem primeru za družbi manj nevarno dejanje, je
mogoče tudi za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. tč. 1. odst. 166.
čl. KZS izreči pogojno obsodbo.

Sodišče prve stopnje je spoznalo obtoženca za krivega kaznivega
dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZS, ki ga
je storil s tem, da je vdrl v tuj zaprt prostor tako, da je skozi
priprto okence zaklenjenih vhodnih vrat stanovanjske hiše segel v
notranjost, z notranje strani odklenil vrata ter stopil v hišo, kjer
je v kuhinji vzel 3.200,00 dinarjev in si jih protipravno prilastil.
Z uporabo omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 3. točke 1.
odstavka 43. člena KZJ mu je izreklo kazen 4 mesecev zapora. Na
pritožbo zagovornice je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve
stopnje spremenilo tako, da je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, pri
kateri mu je določilo kazen 4 mesecev zapora in preizkusno dobo treh
let. Svojo odločbo je med drugim utemeljilo takole:
Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje v obrazložitvi
izpodbijane sodbe, da v obravnavanem primeru pogojna obsodba, ne bi
dosegla zaželjenega smotra. Sodišče prve stopnje je potem, ko je
pravilno ugotovilo dejansko stanje kaznivega dejanja in njegovo
pravno kvalifikacijo, v razlogih izpodbijane sodbe, pri odmeri kazni
obtožencu, kot olajševalne okoliščine upoštevalo njegovo mladost in
nekaznovanost. Zaradi teh je obtožencu z uporabo omilitvenih določb
za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena
KZS, za katero je kot najmanjša mera kazni predpisan zapor enega
leta, omililo kazen na štiri mesece zapora. Pri tem je zaključilo, da
niso podani pogoji za izrek pogojne obsodbe.
Po določbi 51. člena KZJ sodišče lahko izreče pogojno obsodbo le za
družbeno manj nevarna dejanja, če ni nujno zaradi kazenskopravnega
varstva, da se kazensko odgovoren storilec kaznuje in kadar je mogoče
pričakovati, da bo opozorilo ob zagroženi kazni (pogojna obsodba),
dovolj vplivalo na storilca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.
Za veliko tatvino glede na vrsto kaznivega dejanja in predpisano
kazen zapora od enega do desetih let, na splošno ni mogoče trditi, da
je družbeno manj nevarno dejanje. Pritožbeno sodišče pa zaključuje,
da je ne glede na takšno splošno stališče, v posameznih primerih
zaradi posebnih okoliščin, v katerih je storilec storil veliko
tatvino in njegovih osebnih lastnosti, mogoče tudi kaznivo dejanje
velike tatvine šteti za družbeno manj nevarno dejanje. To posredno
izhaja tudi iz vsebine določbe 4. odstavka 53. člena KZJ, po kateri
sodišče pri odločanju, ali naj izreče pogojno obsodbo, upošteva glede
na njen namen, zlasti osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje,
njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske
odgovornosti ter druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.
Pri preizkusu izpodbijane sodbe v luči pritožbenih izvajanj, je zato
pritožbeno sodišče prišlo do prepričanja, da okoliščine, v katerih je
obtoženec vdrl v tujo stanovanjsko hišo, da je skozi priprto okence
zaklenjenih vhodnih vrat, segel v notranjost in z notranje strani s
sključem, ki je bil v ključavnici, odklenil vrata, ob dejstvu, da je
bil pod vplivom alkohola, zaradi česar so mu moralne zavore hitreje
popustile kot sicer, da je nekaznovan, njegovo obnašanje po storjenem
dejanju, ko je takoj naslednje jutro vrnil oškodovancu denar in da se
svojega nepravilnega ravnanja kesa ter ga obžaluje, oškodovanec pa
zaradi njega ne čuti več posledic škode, kažejo, da gre v
obravnavanem primeru za storilca kaznivega dejanja in dejanje, ki sta
družbeno manj nevarna. Zato obtoženca ni potrebno kaznovati, ker bo
pri njem samo opozorilo ob zagroženi kazni dovolj vplivalo nanj, da
ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.